Dez

Seveda, od nekje mora priti voda za vse to bujno rastje! Na sreco smo hiter sprehod po Cordobi opravili ze zjutraj. Mestece je zivo in pisano, s stevilnimi kolonialnimi hisami, ozelenjenimi trgi in nestetimi sakralnimi objekti, od katerih so nekateri tudi pod Unescovo zascito.
Zdaj malenkost slabovoljna, ker bi s pohajkovanjem se nadaljevala, vedrim v hotelu. Na netu. Jap, uspelo mi je napopati nekaj slikic, vse izpod Klemnovih prstov. Mojih tisoc+ je se surovih.

Ker sem knjigo ze prebrala, bom ocitno danes dan prezivela na kompu. Mogoce se pa vseeno zvedri, ce odplesem kaksno indijansko. Awabababahwabahwa....      

en velik sendvic

Kje sem ze ostala, pri zip line-u, ne? 
Ker smo si namislili, da hocemo Condor, ki je bil daljsi kot Albatros ( 9 namesto 4 spusti), so ga naredili ekstra za nas. Zapeljali smo se v kanjon reke Juramento, si nataknili celade in varovalne pasove ter zagrizli v hrib. Sport, oujeeee! Ne tistih 30st. plezati v hrib sicer ni macji kaselj, vendar so se vrvi po katerih se bomo spuscali ze videle in to je bila dobra motivacija. Prvi spust je bil ogrevalen (verjetno, da preverijo koga je strah, haha), druga pa ze cisto zares. 120m nad reko smo poleteli kakih 500m dalec. Ja, se vedno me je strah visine, ampak tokrat je ta kar izginil. Sploh mi ni jasen razlog, niti najmanjsega cmoka nisem cutila in komaj sem cakala nadaljevanje. Na najhitrejsem zipu smo poleteli med 50-60km/h, najdaljsi pa je preckal kanjon celih 600m dalec. Super je bilo, samo prekratko! Hitreje kot najin kitajski zip (Kristi, se spomnis kako sem se tresla? ;)). Salta je bila res v vseh pogledih fajn kombinacija hostla/ mesta/ ljudi in dogajanja.

Naslednje jutro smo ze zgodaj odsli proti San Agustin de Valle Fertil, ki ga nihce ne pozna. Nam je bilo jasno zakaj, ko smo prisli tja. Razen, da je izvrstno izhodisce za ogled naravnega parka Ischigualasto oz. Valle de la Luna tam nimas kaj poceti. Nekaj prasnih ulic, kot je obicajno nekaj neumorno lezecih psov (kot doma moj Bruno :)), 40 stopinj na poti in en net cafe, kjer net ne dela. Na sreco smo dobili izvrstno in poceni prenocisce s klimo in komarji. Prvo smo zaradi brnenja ponoci ugasnili in se do mehkega skuhali ( da sploh ne omenjam skorajsnjega incidenta, ko sem ponoci odprla vrata za zracenje in me je Klemen malo da ne napadel mislec, da vlamljam...), drugi, torej komarji pa so iz neznanega vzroka ozrli le mene. Kaj pa vem, mogoce so bile bolhe, ker sem polna ogromnih rdecih pik, komarjev pa nisem slisala. 
Valle de la Luna je naravni park, katerega nastanek sega v srednji in novejsi trias (se pomnite tovarisi geografijo, trias, juro in kredo?), cas, ko so se pojavili tudi prvi dinozavri. Teh nismo srecali, je pa pokrajina prav neverjetna, drugace mesecna kot tista v Cilu. Vse nas je razocaralo edino t.i. dvorisce krogel (balinkugel), ker je bilo mnogo skromnejse kot smo si obetali po fotografijah. Res, le kakih 50 krogel je tam lezalo, pricakovala sem pa najmanj manjsi stadion. Dolgonosi smo odracali v avto in proti Cordobi. Tukaj je Klemen dobil svoj McDonalds, Sanja lusno sobico, jaz pa dobim jutri dozo velemestnega vrveza. Hasta la vista baby! 

                

Feliz Navidad!

Popoldansko delo je bilo opravljeno z odliko. Rezultate bomo prinesli domov. Tudi šoping je del potovanja in lahko celo zabaven. Zanesljivo bolj kakor v Ljubljani! Zadnji večer v San Pedru smo spet preživeli v naši najljubši restavraciji – pri Carmen. Manjkal je le hiperenergični natakar, ki nas je že pozdravljal po imenu.

Naslednje jutro je bil dan za ponoven obisk carinikov. Ob 7:30 smo se pridno postavilo v vrsto skupaj z vsemi tovornjakarji in čakali, da ob 8:00 uradniki blagovoljijo pričeti s žigosanjem papirjev. Edino to so namreč počeli poleg srkanja mate čaja. Uspeli smo končati v 50 minutah, juhej za čilenske carinike in kmalu smo prehiteli vse tovornjake pred nami! Pot čez Paso de Jama je bila spet popolnoma kičasta. V par kilometrih smo se dvignili na 4.600m – ja, Triglav je en pikec pokec! Ker je bilo tako hitro se mi je malo zavrtelo, vendar sem na to ob slikah pokrajine kar pozabila. Obli hribi in nekaj špičastih vulkanov, vakune in flamingi, preko vseh zemeljskih odtenkov pa napeto kontrastno modro nebo z nekaj puhastimi oblački. Tudi cesta je bila nad vsemi pričakovanji, čisto spodoben asfalt in neskončne ravnine (res odkrivam nove pomene besede neskončno – ko vidiš cesto do obzorja se svet zmanjša). Meja z Argentino je na prelazu, kjer se je tudi pokrajina v trenutku spremenila. Postala je bolj skalnata in manj obla, predvsem pa je dobila nove barve. 

Nas prvi ponovni postanek v Argentini so bile Salinas Grandes oz. ogromno slano polje. Boleca belina in modro nebo, nekje na robu obzorja pa zelena pokrajina. Hecno se je bilo po beli povrsini peljati z avtom, se prav posebaj carobno mora biti po dezju. Tedaj je pole prekrito z nekaj cm vode in ustvari se ogromno zrcalo. Ja...naslednjic... 

Smo pa sredi solin naleteli na koncert tradicionalne glasbe. Popolnona nerealna scena, glasba sredi bele puscave, orkester pa kot narisan.

 

  

Bolj ko smo se približevali cilju – Humahuaci, bolj pisana je postajala. Kdo bi si mislil, da so skale lahko tudi rumene, zelene, rdeče, vijolične, oranžne in to na enem samem hribu. Po avtu je bilo slišati samo wow, wow, ker smo za vsakim ovinko zazijali od presenečenja in se ustavljali za fotografiranje. Potem so se po bregovih naselili še orjaški kaktusi – stotine, ma kaj, tisoči njih! Sploh ni mogoče opisati (še posebaj, ker zadaj na TV-ju šiba Matrix...).

Pri Humahuaci so se naša mnenja malo razhajala. Strinjam se s Sanjo in Klemnom, da je mestece precej v razsulu (klasična prašna in obledela Argentina), vendar zame imajo s kamnom tlakovane uličice polne domačinov nek poseben čar.  So tista pristna in preprosta Argentina, ki je globalizacija še ni popolnoma povozila. Vseeno so originalni domačini-mestici (ne najdem prave besede) vedno v podrejenem položaju v primerjavi z bolj belimi kar me dela žalostno. Vendar se s tem problemom srečam itak na vsakem potovanju. Sem pa končno prišla do porcije kvinoje, ki je tipična žitarica Andov – bila je izvrstna!

Naslednje jutro je bil v planu napad na najbolj severno točko  naše poti – Iruyo. Vreme se je nekaj kisalo in višje kot smo se vzpenjali, več oblakov je bilo. Poleg tega nam je načrte prekrižalo še 50km makadama (namesto pričakovanih 20 – kar je pa ohoho razlike, ko ga pelješ dvakrat) in cca. 20km pred ciljen smo kapitulirali. Mudilo se nam je v Salto, pa še brez hostla smo bili in to na predvečer Božiča. No good. Prerešetali smo vse opisane hostle v Lonely planetu, vse iz knjižice Get South in bili so ali zaprti, čisto polni ali pa so imeli res zanemarjene in zatohle sobe (kar je vsakič znova soglasno ugotovila izbrana komisija: Sanja&Petra). Ker nismo več vedeli kam, smo začeli izbirati po priporočilu polnih hotelov in tako smo našli našo nadomestno mamo Lindo. V Salti, ki je muy linda stanujemo pri Lindi, imamo ogromno sobo in ogrooooomno kopalnico. Fantastično prijazna familija nas je v trenutku posvojila in povabila, da imamo tudi skupno božično večerjo, če ne najdemo odprte restavracije. Na srečo so nas nosovi odpeljali prav in Klemen je v enem večeru pojedel verjetno toliko kolikor prej v vseh dneh potovanja. Steaki so bili res perverzno dobri! Jaz pa sem končno prišla tudi do prav spodobnega hišnega vina (ki naslednje jutri ni pustilo posledic J). Domov smo se pretežno odkotalili, večer pa zaključili s familijo. Moja španščina je dobila krila, rdeče kapice so bile hit večera in druženje je bilo prav izvrstno.

Božič smo si rezervirali za ležerno pohajkovanje po Salti – res je simpatično mestece. Bilo je popolnoma prazno, le posamezni turisti in policaji smo blodili po ulicah (ki so bile še dan prej zasedene z množicami tisočih). Povratek v sobo je bil zame kar šokanten, ker nam jo je skrbna Linda preuredila čisto po svoje in rzporedila naše stvari po vseh omarah in predalih. Popoldan smo se podali še na križev pot na ''Rožnik'' oz. hribček San Bernardo na katerega vodi nekaj čez 1000 stopnic. Razgled zaradi oblačnega vremena in preteklih vtisov ni ravno navdušil, so bile pa moje noge hvaležne malo gibanja. Čisto preveč sedimo in premalo migamo...

Jutri pa zip line, komaj čakam!

Puščavske lisice

Ali pa vsaj wannabe.

Ugotovila sem, da je bilo mestece Copiapo v katerem smo slučajno spali, natančno tisto poleg katerega se je lani tak čas dogajala drama z rudarji. Sicer totalno sivo, prašno in dolgočasno, imajo pa bleščeč nov steklen kulturni center, ki je prav dobra moderna arhitektura! Me zanima kdo bo z njega brisal prah.

Zjutraj pa piči miško proti San Pedru. Kilometri in kilometri puščave, na cesti samo avtobusi in tovornjaki, ob cesti na vsakih 100km črpalka in na vsakih 10m mini svetišče (obvezna oprema je čilenska zastava, križ in plastično cvetje). Na neskončnih 900km prahu le dve mesti – eno od teh z nedvomno najbolj grdim imenom – Antofagasta. In opravičuje svoje smrdljivo ime; umazana, zaprašena, zakotna luknja (s preko 100.000 prebivalci by the way). Ko smo se že malo naveličali puščavske romantike pa tik pred San Pedrom ponovno: Waaaaaaa! Poleg tega, da smo presenečeno ugotovili, da smo na 3.200m, se je v popoldanskem soncu pokrajina dobila prav sanjske mesečeve oblike. In mini vasička, kjer so hostli en poleg drugega je simbol varnega poptniškega zatočišča. Čisto slučajno mi je v Lonely-ju padlo v oči nenavadno ime hostla – Sonchek in voila, je slovenski! J Lastnica Mojca je sicer isti dan odšla na jug in se nismo srečali, je pa sicer basic, vendar  fantastilčno čist, udoben, prijazen in na spanje + hrano dobimo 10% popusta. Juhej! Vse ulice v mestu so prašne (pesek pal ni makadam) in jih omejujejo zidovi, ki se le s skromnimi vrati odpirajo v notranje atrije restavracij, hostlov, domov, trgovinic s spominki. Zanesljivo je turistov več kakor domačinov, vendar je vzdušje vseeno  precej domače vaško. Ker smo na 2.300m je naju s Sanjo že prvo pivo ubilo in komaj sem se v mešanici španščine in francoščine zmenila kam bi šli naslednji dan. Sanja je medtem hibernirala, Klemen pa je imel privatno zabavo, ko naju je opazoval.

Prva atrakcija, ki smo jo napadli je bila lahuna Cejar. Pravzaprav tri slana jezerca sredi puščave, eno z rožnatimi flamingi, drugo za kopanje in tretje za družbo. Jasno, kopanje v mini mrtvem morju sredi puščave zmaga. Voda pa hladna kot vrag in po kopanju smo bili čisto beli. 

Popoldan smo se z agencijo podali na turo v Valle de la Luna. Jaz sem ves čas tečnarila, ker sem imela občutek, da sem na izletu z društvom upokojencev, pa če vodiču se ni ljubilo niti živeti. Z malo tečnarjenja nas je vseeno odpeljal tudi na peščene sipine, ki so zmagale 1:0 proti sončnemu zahodu v Valle de los muertos. Sopotniki so večinoma le izstopili iz avtobusa, ker je je bilo treba kdaj kam splezati ali se podati na 400m treking po kanjonu (ja, iz ušes se mi je kadilo, ko je tip 400m hoje proglasil za treking!). Na koncu se mi je sicer malo odkupil, ker je bil t.i. treking po sipinah res pravljičen in na poti nam je zapel dve pesmici njegovega plemena Quechua.

Danes zjutraj pa najtežje pričakovani izlet na gejzirje El Tatio. Najlepša stvar je odhod ob 4h zjutraj (ampak če smo v Buenos Airesu zmogli vstati ob 2:15, je to za nas mala malica)! Pot je enasamajama, ubogo Sanjo je čisto sesula. Smo bili pa na gejzirjih med prvimi in to na 4.250m! Res se mi je ob vsakem hitrejšem koraku zvrtelo. Pokrajina pa spet kot iz drugega planeta. Gejzirji so pihali paro, pljuvali vodo in delali mehurčke, točno ob sončnem vzhodu pa je spektakel dosegel vrhunec. Ker sta bili gor bori 2 stopinji in mi premalo oblečeni smo se v pari vsaj malo pogreli. In mleko za zajtrk smo pogreli v enem od gejzirjev, sladko J. Še slajše je sledilo – kopanje ob 8h zjutraj na 4.250m v gejzirju, ki je imel cca. 38 stopinj (vmes pa bruhal slape skoraj vrele vode). Nepozabno doživetje! Na poti nazaj smo srečali še vakune, lame, si ogledali tradicionalno vasico in poskusili lamin ražnjič, videli divje gosi, ogromne kaktuse...se niti ne spomnim več, ustavljali smo se vsakih par metrov. In tokrat je bil vodič iste agencije top, res je veliko vedel.

Zdaj se počasi budimo, da se zaženemo še v popoldansko delo, jutri pa čez 5.000m prelaz nazaj v Argentino. Smrk, že pogrešam Čile...

čili

Ko se naveličaš Argentine, skočiš še malo do Čila. Čisto blizu, samo 1000km do Santiaga....

Ampak najprej je potrebno dokončati zgodbe v Barilocheju. Tam ne moreš biti turist, če ne prevoziš/prehodiš circuito chico. Mi smo leni in smo se odločili za prvo. Ta mali krog mimo jezera in čez narodni park ime 60km in je verjetno bolj prijeten brez orkanskega vetra in vulkanskega pepela. Pa je vseeno lep, sploh iz glavne panoramske točke, kjer je razgled na celo jezero in hribe okoli. Z neskončno vareiacijami na švicarske, avstrijske in slovenske alpske koče (bolj ali manj kičaste, izbereš iz kataloga 1:1). Definitivno pa bom morala spet priti, ker je možnosti za trekinge neskončno. Na postanku ob pivu smo malo poklepetali z lastnikom, katerega najboljši prijatelj je konzul Slovenije v Bariloche-ju. Razjasnila nam je tudi misterij nenormalno visokih cen; v Argentini so le te v zadnejm letu poskočile za 30%! Super. V duhu recesije smo večer zaključili na hamburgerju, ki je bil res izvrsten. Pivo zraven klasika, rdeči Quilmes. 
Skladno z že vpeljano navado zgodnjega vstajanja (tudi to so lahko počitnice) smo se naslednje jutro že navsezgodaj pobrali naprej. Proti Čilu! Spet magična pokrajina, še navdušenje postane dolgočasno. Na meji pa kolona tovornjakov - A? Precej začudenim so nam razložili, da se meja odpre čez eno uro. Procedura je potem traaajala. In na Čilenski strani so nam vso prtljago prevohali psi. So bili pa cariniki in karabinjeri zelo prijazni. Kar mene tiče je šok sledil. Kilometri in koilometri uničenih gozdov s posušenim drevjem. Kot bi se vozila čez pokrajino, ki jo je prizadela jedrska katastrofa. Grozljivo. Pot do Santiaga se je vlekla kot jara kača. 1050km pač ni šala. Cesta pa kakor vedno rava in pokrajina do vsaj 700km neskončno enolična. Potem so se začeli prav tako neskončni vinogradi in sadovnjaki in vožnja je postala mnogo bolj zanimiva. Hecni ultra katoliški plakati ob cesti (Jezus pravi...), obrati predelovalne in živilske industrije. 
In Santiago, ahhhhh :) Ker smo se pripeljali v nedeljo zvečer je bilo mesto izumrlo. Naš hostel pa kot iz pravljice - eden lepših kar sem kdaj spala v njih - ime pa Gradič. Seveda, moje dvome je sesul atrij s sedežnimi garniturami in visečimi mrežami. Najbolj pa vedenje, da nič od tega ne bom izkoristila, ker zjutraj spet krenemo dalje. Grrrr. Potem pa še kratek sprehod po mestu in zaljubila sem se. V vonj in čar Santiaga. Ravno prav kaotičen in boemski ter po drugi strani dovolj urejen in čist. Hibrid med evropskim in južnoameriškim mestom z najboljšimi lastnostmi enih in drugih. Kdo gre drugo leto z mano sem nazaj? 
 
Navdušenje se je z današnjo potjo le še stopnjevalo. Najprej ocean in potem puščava. Visoki surferski valovi na peščenih plažah, ki so prešle v sanjsko puščavsko pokrajino. Zadnjih 350 km smo se že peljali po Atacami in na prvi vtis me ni v ničemer razočarala. Danes spimo v edinem večjem mestu ob poti - Copiapi. Kar nekaj sredi puščave, čeprav ima cca.100.000 prebivalcev. 

Cene so tudi v Čilu kar visoke in danes smo že imeli prve prizne sestanke vezane na budget. Spimo v predragem hotelu, kar je moja krivda, je pa res, da tukaj bogu izza .... ni prav izbire. Ampak spet je vse dražje od pričakovanega. Na avtocesti te za vsak km opilijo s cestnino, bencin je dražji (čeprav vseeno cenejši kot doma), hrana kar gledaš (sendvič 5eur+), skratka stroški se kar množijo. Pa smo res skromni. Komaj kaj si privoščimo. Da ne bom samo jamrala, imamo tudi srečo! Že dvakrat so nas karabinjerji v Čilu ujeli na radar in se je končalo samo pri opozorilu. Smo se pa res delali bebce, da ne znamo nič špansko. Ko smo ravno pred tem - kakšno leto nazaj sem zabavala čez burmanske ceste. Tele pa niso prav dosti boljše! Avtomobili se mirno in brez smernika ustavljajo kjerkoli ob robu, pešci jih prečkajo, po njih vozijo kolesarji (ni pomembno v ktero smer), še policaj, ki nas je ustavil je z radarjem meril na sredi in se potem mirno sprehodil na rob, da nas je ustavil. Na, spoštuj potem omejitve, saj jih ne moreš jemati resno!

        

rafting

je bil fajn. Nekoliko bolj adrenalinski kot na Soci in z manj turisti. Je pa brez dvoma Soca lepsa tudi, ce bi veter odpihnil ves vulkanski pepel. In nisem patriotka za vsako ceno! Skratka, skakanje po brzicah je bilo osvezujoce, narava domace gorenjska, konjskih muh pa obilo. 

Seveda, takoj ko smo se pripeljali v bazo sem registrirala odbojkarsko mrezo in pod mizo se je valjala na pol spuscena zoga. Bolje to kot nic in popoldan sem se navduseno pridruzila beachvolleyu na travi. Pri prvem napadu sem se vrgla v ribico (saj ne, da to obicajno pocnem...) in zdaj imam rdece podrsana kolena. Opazila pa sem eno podrobnost z naso odbojko: tip, ki je imel najmanj pojma se je najbolj metal za vsako zogo. In jo jasno vsakic poslal v vesolje (se indijanci to zmorejo bolje!;)). Serve mi niso sle, kot olajsevalno okoliscino stejem ze omenjeni spuscen balon.

V hostlu smo bili iz smrdljive troposteljne sobe delozirani v cisto spodoben aparma z spalnico za mladoporocence :). Fer enough. Danes naj bi se tu dogajala neka obletnica, pa se med samimi Francozi, Nemci in domacini nekako ne znajdem. Sanja in Klemen pa ze spita.

Seveda, pizza po argentinsko. Rahlo me spominja na kitajski piskotek (glej 2 potovanji nazaj...). Kar je bilo na njej ni bilo slabo (mislim, da so uporabili celo mozzarelo), le testo je bilo piskotasto. In prosim, kvadratna pizza! Taksne smo se doma nehali delati okoli 1990...

Se rubrika ''kaj beremo''. Alojz Ihan: Hvalnica resnjemu telesu. Grozim, da jo za RD kupim vsakomur cez 30, ki si je ne nabavi sam. Hahljam se na glas. Brez prask zmorem vse na prvo zogo sovinisticne odstavke - ker taksni niso. Branje med vrsticami in odprt horizont se vedno obrestujeta. Howgh!

PP dan 2

Lahko bi mu rekla tudi živalski dan, grrr. Zjutraj smo se zapodili na makedam in na obalo peninsule Valdes. Najprej smo prišli do plaže, kjer so se sončili tjulnji. Lenobe lene! Sem mislila, da je mrtve naplavilo na mivko, ker so tako ležali z belimi trebuhi navzgor! 

Vendar prava terna je plavala po morju - skupina 4ih ork!!!! Čekirali so obalo in planirali zajtrk, vendar do akcije ni prišlo. Mislili smo, da jih ulovimo v naslednjem zalivu, pa so odplavale že bogsigavedi kam. 

Je bil pa tam 1 pingo. Smo mislili, da en... ko smo prišli do roba platoja jih je bila cela kolonija. Mali Magelanski pingoti, točno takčni kot v risankah. Tam so pozirali na soncu in en drugemu trebili kožo (luske, karkoli). Še bolj hecni so kakor sem pričakovala. 
Na zadnji plaži smo videli še morske leve (res imajo levjo grivo), delfini pa očitno niso bili razpoloženi za poziranje. Cesta po peninsuli je makadam, čirok kot avtocesta. Me je na čase spominjala na Kamenjak. Ob cesti pa vaku¨ne, neke sorodnice lam in majhni noji. Hecno. Čisto drugačna Patagonija kakor Calafate. 
Danes pa spet popolnoma drugačna. Zdaj smo v Bariloche, podnevi je bilo 33 stopinj. Pokajina je polna jezer in s snegom pokritih hribov, vasica pa kakor v švicarskih Alpah. Če pozabim na arhitekturo (khm), je prav fletno gorska. Naš hostel je ob jezeru, kjer so se podnevi kopali. Izvedeli smo pa tudi od kje megleno ozračje, že 6 mesecev v bližini bruha vulkan in prinaša pepel. Ker smo spet naredili 1050 km v enem šusu in cel dan stradali, smo zvečer nujno potrebovali  nekaj dobrega. Npr. en pravi argentinski steak, mnjammmmmm. In ker smo ravno v prestolnici sladoleda, še tega za poobedek, mnjammmm :)  Jutri pa rafting in zvečer poskušanje lokalnih vrst piva. Oujeah. 
Vse skupaj je kar naporno, vendar vredno truda. Argentina je fantastična in že kalkuliram kako bi šla spet v Patagonijo. Plani za naslednjič!:) 

pingviniiiiii

Počasi, počasi, najprej moramo priti do njih.

Iz El Calafate smo imeli res prijeten let. Bejba za nami je bruhala, pristanek pa je bil – hm, temperamenten. Premetavalo nas je, da je pojokal celo moj železni želodec, na koncu pa smo dobesedno butnili ob tla. Pa se mi je začelo ravno dozdevati, da me ni več groza letal... 

Na letališču smo se potem zafrkavali s prevzemanjem avta, ker niso imeli pripravljenih dokumentov za Čile. Malo so nas potolažili, ker je avto en razred boljši (Corsa namesto legendarnegaVW  Gol-a) in za bonus smo dobili še Garmina. Potem pa vozi Miško, Puerto Piramides je 1250km daleč. In smo zmogli le z nekaj postanki na bencinskih. Cesta pa raaaaaaaaavna. Na zečetku so bile ob njej še vsaj krave in kakšna bajta, potem pa nič več. Ništa. Nada. Pesek, grmički in kamenje. Proti jutru so se poskrili še tovornjaki.

Privlekli smo se torej vsi sesuti v ta Puerto Piramides, kjer imamo pa fantastiš apartma. Prevzaprav bungalov s kuhinjo in ogromno sobo, teraso z žarom, ki pa nam zelo ne koristi, ker piha na polno. Na žalost smo zamudili glavno sezono kitov, namesto 200 se po zalivu sprehajata le še zadnja dva, mami in mladiček. S čolnom smo bili čisto čisto blizu, kakih 5m od mrcine, ki tehta cca.25 ton in je ogromna. Mali kitek (5m...) se je igral z mamino plavutjo in plezal po njej kot kak otročiček. 

Zvečer so na priporočili kje se splača gledat sončni zahod. Rt smo verjetno zgrešili, smo pa našli peščene sipine in prekrasen zaliv v katerem se je kopal pingvin. Tak lušen majhen in niča ga ni bilo strah. Pingo št. 1 J Danes naj bi jih videli celo kolonijo.

Sicer je tole mestece strašno lušno, ima kakih 250 prebivalcev in 2 ulici in prekrasen peščen zaliv. Je pa v naravnem rezervatu Peninsula Valdes, posebaj znenem po kitih, pa tudi delfinih, morskih levih in tjulnjih. Do njih se odpravljamo danes :)

Big Ice

Najvecja znamenitost El Calafate je ledenik Perrito Morreno (ki edini na svetu konstantno raste) in vceraj smo se zapodili na treking. Najboljsi treking ever sploh! Ze na avtobusu se je zacel spektakularno, ker je prvi pogled nanj popolnoma dramaticen. Ce ne bi tega ''poudarjali'' se z neko kicasto pol klasicno muziko, bi bilo sploh top. Do njega smo se odpljali z ladjico in se po gozdu povzpeli v notranjost. Potem smo cca.4 ure z derezami vandrali med najbolj norimi azurnimi jezerci, luknjami, potocki, razlicno oblikovanim reliefom - vse izdolbeno iz ledu! Cisto na koncu, ker smo bili pridni in naredili 1,5 obicajnega kroga, pa smo imeli cas zlesti se v jamo. Prvih par metrov od cca.100 celotne dolzine. Res grande finale. Nazaj smo kljub utrujenosti kar odskakljali. Na ladji smo ulovili se eno mini ledeno goro, da smo spili ''whiskey on ice'' :) Treking je res spektakularen, jaz pa sem imela se privat vodica ;). Ce gre kdo tja, pa info na: http://www.hieloyaventura.com/2010/eng_big_ice-glaciar-perito-moreno.asp

Potem pa pridemo nazaj v hostel, vsi crknjeni in lacni in opazimo, da je iz sobe izginila cetrta postelja. Ok, so jo pac potrebovali. No, cez nekaj casa Klemen zavpije:''kaj je pa to????''. Hm, v sobo smo dobili en dodaten ruzak. Na recepciji so vse zabluzili in v naso privatno sobo se nekoga naselili, potem so mu ''po nesreci'' odnesli posteljo, prtljago pa pustili. Cela zbrka, ampak smo ugotovili, da so Argentinci veckrat takole zmedeni :) Kje je revez potem spal nimam pojma, ker je bil hostel poln.

Zvecer smo s pomocjo lokalnih info prisli se do pravih lomo. Ni lahko vegetarijancem v Argentini....
Na zalost zdaj letimo nazaj v Buenos Aires, tam vzamemo avto in picimo spet juzno do pingvinov in kitov.           

El Calafate

To je pa zdaj čisto nov svet! Temperatura je padla na prijetnih 12, je pa danes precej pihalao. Ampak....tukaj je fantastično lepo! Že ko smo pristajali smo leteli tik na jezerom, ki je največje v latinski Ameriki. Mestece je kot kakšen evropski smučarski center. Majhne hiše iz lesenih desk in brun, trgovinice s športno opremo in spominki, ogromni bori. Pa super vzdušje. Sanja in jaz nekoliko izstopava med vsemi temi bledoličneži, ona je s svojim rdečim noskom kot jelenček Rudolf, jaz pa imam po kmečko zardela lica kot kakšna dolenjska Micka. Ali pa, če je boljša primerjava, da sva kot svetilki v erotičnem salonu. Klemen pa grdo gleda.

Sicer smo bili danes čisto sesuti in dopoldan smo se prav vlekli po mestu. Ob dvanajstih smo šele iskali zajtrk (prej smo leteli) in v brezupu sredi Patagonije planili v oštarijo polno kitajcev, s kitajsko šefico in kitajsko hrano. Imeli so sicer tudi žar, ampak to še niso steaki, ki jih iščemo. Popoldan sva s Sanjo naredili krog po rezervatu lagune Nimez in videli rožnate flaminge, iiiiii! Bojda na enem sprehodu vidiš okoli 45 vrst ptic - res jih je bilo ogromno. Najlepši del je bil razgled z roba lagune proti jezeru. Pasovi zelenega grmičevja, turkizna jezerska voda in v ozadju gorska veriga. Na jezeru pa se je paslo nekaj rožnatih flamingov. :)

Kakšnih posebnih kulturnih šokov po pričakovanju ni, je pa dejstvo, da hitrost ni vrlina domačinov. Revščina je bila v BA mnogo bolj očitna, tukaj razmeroma dobro živijo od turizma. Jasno! Sedim na kavču v hostlu, ki je na vzpetini nad mestom. Ob 9h zvečer ravno zahaja sonce, in skozi ogromno okno gledam jezero in hribe. Kje je že raj na zemlji?

Buenos

Aires.

Vceraj smo vzeli prvo lekcijo, ki bi sicer lahko imela tudi nekoliko manj točk. Torej:

-     - Denarja se na letališču ne menja (menjava obupno slaba)

-     - Pivo se ne kupuje v hostlu (ker je 2x dražje)

-     - Fotoaparata in telefona se ne nosi v zunanjem žepu nahrbtnika (jasno, ukradejo ga)

-     - Podnevi se namaže s kremo za sončenje (sicer cel večer javkaš kakor midve s Sanjo).

Po dolgotrajni vožnji z nekaj običajnimi turbulencami in kričečimi otroci smo prispeli v BA. Waaaaa! Tam nas je čakal Marko, nek daljni Klemnov sorodnik in nas odpeljal do hostla. Ki je bil jasno na slikah mnogo lepši, kakor v resnici. Naslednji dan smo šli najprej na sprehod, potem na turo s kolesi. To je itak moj trip, ker imam mesta rada iz kolesarske perspektive. Prevozili smo J del centra, predele Puerto Madero, San Telmo, La Boca in Retiro. Najbolj slikovita je seveda La Boca in njena nevarnost me je kar malo zabavala. Pripovedi vodičke o norih narkomanih in streljanju na ulicah sicer niso prav prijetne, vendar smo itak ostali le v najbolj turistični ulici – tisti najbolj znani s pločevinastimi pisano pobarvanimi fasadami in uličnimi umetniki. Stadion, ki j bi bil bonbonierai ni pa nič posebnega. Kar ostalih predelov tiče – z mojo afiniteto do razpadajočih meščanskih hiš, me vedno lahko kupijo. Ne, saj je od doma še nisem naveličana... Skratka BA takšen kot naj bi bil: umazano in kaotično velemesto s fancy hoteli in razpadajočimi ulicami, z vonjem po sladkem parfumu, cvetju in hrani. Sanjina predstava je bolj črna, telefon, ki so ga ukradli je bil namreč njen.

Zdaj neprijetno opečeni ob 4h zjutraj čakamo letalo za El Calafate. Da se od preobilice spanja (prva noč v kombiju in druga precej kratka v hostlu) ne bi razvadili nas je še taksist prišel iskat uro prej. Izgovor je bil sicer meeting argentinske predsednice in kitajskega predsednika, ampak vstajanje ob 2:45 po slabih 3h urah spanja res ni zabavno. Zdaj na trdih letaliških sedežih moja sopotnika spita, jaz pa pazim prtljago. Vsi komaj čakamo, da se premaknemo v naravo – predvsem zato smo tukaj. Viva Argentina!

avantura

se lahko zacne!
Spakirani, dobre volje in pripravljeni na dogodivscine v Munchnu cakamo na prvo letalo do Madrida. Malo se afnamo po diners lounge-u, se mene so spustili notri brez kartice :) Ni slabo, ko pomislim na guzve na prejsnjih letaliscih. Tule smo sami, prigrizki, pijace in net so zastonj, udobni stoli pa prav pasejo po zvijanju v kombiju. V Avstriji je kar mocno snezilo. To je bila pa tudi edina stvar, ki sem jo opazila na poti, ostalo sem prespala. Imam se minus od vcerajsnje "odbojke".
       

še

2 dni :)

Ne moti, pakiram!