Puščavske lisice

Ali pa vsaj wannabe.

Ugotovila sem, da je bilo mestece Copiapo v katerem smo slučajno spali, natančno tisto poleg katerega se je lani tak čas dogajala drama z rudarji. Sicer totalno sivo, prašno in dolgočasno, imajo pa bleščeč nov steklen kulturni center, ki je prav dobra moderna arhitektura! Me zanima kdo bo z njega brisal prah.

Zjutraj pa piči miško proti San Pedru. Kilometri in kilometri puščave, na cesti samo avtobusi in tovornjaki, ob cesti na vsakih 100km črpalka in na vsakih 10m mini svetišče (obvezna oprema je čilenska zastava, križ in plastično cvetje). Na neskončnih 900km prahu le dve mesti – eno od teh z nedvomno najbolj grdim imenom – Antofagasta. In opravičuje svoje smrdljivo ime; umazana, zaprašena, zakotna luknja (s preko 100.000 prebivalci by the way). Ko smo se že malo naveličali puščavske romantike pa tik pred San Pedrom ponovno: Waaaaaaa! Poleg tega, da smo presenečeno ugotovili, da smo na 3.200m, se je v popoldanskem soncu pokrajina dobila prav sanjske mesečeve oblike. In mini vasička, kjer so hostli en poleg drugega je simbol varnega poptniškega zatočišča. Čisto slučajno mi je v Lonely-ju padlo v oči nenavadno ime hostla – Sonchek in voila, je slovenski! J Lastnica Mojca je sicer isti dan odšla na jug in se nismo srečali, je pa sicer basic, vendar  fantastilčno čist, udoben, prijazen in na spanje + hrano dobimo 10% popusta. Juhej! Vse ulice v mestu so prašne (pesek pal ni makadam) in jih omejujejo zidovi, ki se le s skromnimi vrati odpirajo v notranje atrije restavracij, hostlov, domov, trgovinic s spominki. Zanesljivo je turistov več kakor domačinov, vendar je vzdušje vseeno  precej domače vaško. Ker smo na 2.300m je naju s Sanjo že prvo pivo ubilo in komaj sem se v mešanici španščine in francoščine zmenila kam bi šli naslednji dan. Sanja je medtem hibernirala, Klemen pa je imel privatno zabavo, ko naju je opazoval.

Prva atrakcija, ki smo jo napadli je bila lahuna Cejar. Pravzaprav tri slana jezerca sredi puščave, eno z rožnatimi flamingi, drugo za kopanje in tretje za družbo. Jasno, kopanje v mini mrtvem morju sredi puščave zmaga. Voda pa hladna kot vrag in po kopanju smo bili čisto beli. 

Popoldan smo se z agencijo podali na turo v Valle de la Luna. Jaz sem ves čas tečnarila, ker sem imela občutek, da sem na izletu z društvom upokojencev, pa če vodiču se ni ljubilo niti živeti. Z malo tečnarjenja nas je vseeno odpeljal tudi na peščene sipine, ki so zmagale 1:0 proti sončnemu zahodu v Valle de los muertos. Sopotniki so večinoma le izstopili iz avtobusa, ker je je bilo treba kdaj kam splezati ali se podati na 400m treking po kanjonu (ja, iz ušes se mi je kadilo, ko je tip 400m hoje proglasil za treking!). Na koncu se mi je sicer malo odkupil, ker je bil t.i. treking po sipinah res pravljičen in na poti nam je zapel dve pesmici njegovega plemena Quechua.

Danes zjutraj pa najtežje pričakovani izlet na gejzirje El Tatio. Najlepša stvar je odhod ob 4h zjutraj (ampak če smo v Buenos Airesu zmogli vstati ob 2:15, je to za nas mala malica)! Pot je enasamajama, ubogo Sanjo je čisto sesula. Smo bili pa na gejzirjih med prvimi in to na 4.250m! Res se mi je ob vsakem hitrejšem koraku zvrtelo. Pokrajina pa spet kot iz drugega planeta. Gejzirji so pihali paro, pljuvali vodo in delali mehurčke, točno ob sončnem vzhodu pa je spektakel dosegel vrhunec. Ker sta bili gor bori 2 stopinji in mi premalo oblečeni smo se v pari vsaj malo pogreli. In mleko za zajtrk smo pogreli v enem od gejzirjev, sladko J. Še slajše je sledilo – kopanje ob 8h zjutraj na 4.250m v gejzirju, ki je imel cca. 38 stopinj (vmes pa bruhal slape skoraj vrele vode). Nepozabno doživetje! Na poti nazaj smo srečali še vakune, lame, si ogledali tradicionalno vasico in poskusili lamin ražnjič, videli divje gosi, ogromne kaktuse...se niti ne spomnim več, ustavljali smo se vsakih par metrov. In tokrat je bil vodič iste agencije top, res je veliko vedel.

Zdaj se počasi budimo, da se zaženemo še v popoldansko delo, jutri pa čez 5.000m prelaz nazaj v Argentino. Smrk, že pogrešam Čile...