Kaj pa epilog?

Ja no, prav, ne bit tečni! 
Jasno, da sem morala v službi vse nadoknadit za tri tedne nazaj in še za par naprej, pa na odbojke sem morala, obiskat vse domače in tako naprej. Ne gre. Itak sem pa danes prišla iz Črne gore in sem prvi večer res D.O.M.A.. Sem bila službeno...brez fovšije. Čeprav tisti kofe na rivi v Tivatu....hmmmm....to so lahko tudi neke vrste počitnice.

Zdaj presnemavam slike in se čudim kje vse smo bile. Saj ne, da sem pozabila, vendar je materiala takole na kupu več kakor so registrirali moji možgani. Ko si na poti tudi vse neobičajne stvari postanejo rutina.Čeprav dejanska rutina je tista, ki me je šokirala že prvi dan, ko sem se vrnila. Pranje, pospravljanje, vsakodnevni nakupi...fuj in fej. To mi nikdar ne bo ležalo. Zdaj sem sicer že v starem ritmu, ponovno premalo spim in preveč tekam okoli, preveč delam in nimam časa za sploh nič (se meni zdi...). 

Torej, ta Tajska. Ja fajn je, kaj naj rečem! Enostavna za potovati, poceni, prijazna, varna, hrana je pregrešno dobra in plaže so rajske. Me tri smo se čisto fino razumele, jasno, da se vedno v vsem nismo strinjale, ampak to bi bilo res iluzorno. Skratka kombinacija, ki prepriča. Top liste ne morem sestavit, ker je bilo preveč malenkosti zaradi katerih so mi posamezni kraji/doživetja dragi. Recimo... Ayutthaja ima res lepe templje in ruševine vraščene v zelenje. Chiang Rai je prikupno majhen, malo odmaknjen in počasen. Chiang Mai je njegov veliki brat, poln življenja, pa še vedno ne hektičen kakor Bangkok. Koh Lipe je turističen, vendar to paše. Nasprotno je bil Koh Andan popolnoma prazen (ok, razen mega čistilne akcije, ki smo jo zadele na lotu). Koh Lanta je idilična, večja, kombinacija turizma in pristnega domačega življenja. Bangkok pa je velemesto, z vsemi plusi in minusi, ki jih to prinaša. Ob teh glavnih točkah, pa še vsi detajli, ki povežejo doživetje v celoto: manjši kraji in vasi, ki so popolnoma neturistični, hrana, ki je ves čas gurmanski izziv, prijazni ljudje... ko pomislim nazaj, se mi zdi, da je vse strašno urejeno in organizirano. Ne v našem zahodnem absolutističnem smislu, temveč na način, da vse teče gladko. Mogoče je tak samo prvi vtis, vendar na splošno vse poteka mirno in zanesljivo. 

Mislim, da se bom še vrnila... :)                

Bkk

Zadnja noc v Bangkoku ni bila po planu, se je pa tako mogoce odvila se bolje. Mahnile smo jo proti Pad pongu, kjer je na razvpitih ulicah nocna trznica z obicajno navlako. Da se opogumimo in vklopimo v okolje smo sle najprej na standardno ulicno vecerjo. Phad Thai forever! Prisedel je en decko in zaceli smo klepetati. Bil je singapurec, ki dela v Bangkoku, simpaticen in izobrazen. Po nekaj Changih smo se dogovorili, da gremo skupaj dalje. Ne v Pad Pong, kjer obirajo in s pistolami strasijo turiste, ampak na Soi Cowboy, ki je bolj klasicna rdeca ulica, kamor ne hodijo samo tujci. "Show" ni bil nic posebnega, punce so se slacile in plesale, je pa cel lokal sefica castila pijaco, ker je bil ravno nek verski praznik in smo jo vsaj presenetljivo poceni odnesle. Tako pac je, v strip baru so gole punce pele tajske popevke na budisticni praznik in ocitno verna vrhovna zvodnica je castila drink. Whatever...

Zadnji dan smo kombinirale pesacenje po Bangkoku in prestevanje zadnjih bahtov. Z Ursko sva napraskali za obisk najvisje mestne stolpnice-se je kar izplacalo. :-) Mislim, da se nisem bila v 84.nadstropju in razgled je impresiven. Sele takrat ( in ko smo se zvecer peljali na letalisce), dojames dejanske razseznosti mesta. In se dobro vidljivost smo imele, beri: smog ni prekrival celotnega razgleda.

Potem pa se serija z naslovom ZADNJI: zadnje tajsko kosilo, zadnji ulicni prigrizek, shake, tus, masaza, taksi in v avion. 

Zdaj blodim po Zueriskem letaliscu in sestevam prigode in nezgode. Upam, da me na Brniku spet caka prevoz, me je namrec ze vceraj... Ravno na avionu sem ugotavljala, da se je vsaka nekje "opraskala", vendar vecinoma s srecnim koncem. Ampak to so nase male skrivnosti... :-)

One night in Bangkok

http://youtu.be/9pekDb00Yl8

Bosta sicer dve, ampak vcerajsnja ne steje, ker smo zgodaj zaspale. 

Zdaj smo ze na pol domacinke, ne pustimo se ukaniti nobenemu taxistu ali tuk-tuku. Nas hotelcek je cisti luksuz, v eni drazjih sosesk mesta. V 10€/noc/osebo je vstet se zajtrk, vse je cisto, precej novo in deluje. Prav nemarno, da imamo v sobi svoj racunalnik (ceprav jaz vseeno raje tapkam po honey bunny-ju. Btw, dobil je novo oblekico...kar 2!:-)).

Vceraj smo napadle Chatuchak market, ki naj bi bil eden najvecjih na svetu. Jap, kar smo nakupile na severu se je splacalo, tu smo pa le se dopolnile zaloge. Ker je brskanje po cunjah utrudljivo, smo obredle se okoliske stante s smoothiji, sladoledi, pecenimi morskimi zadevami in vso ostalo uzitno kramo, ki vsaj pogojno sodi na kroznik. Meni je s piscancjim raznjicem postregel en krasen ladyboy, ki sem ga razkrinkala zgolj po slabo depiliranem trebuscku. Zvecer smo se spravile se na masazo. Mene je moja teta kar dobro nalomila-sicer pa saj je hodila in tolkla po meni, kot, da sem tepih. 

Danes je bil dan za kulturo in cel dopoldan smo prezivele v Grand Palace. Res vreden obisk! Na zacetku so me sicer razjezili, ker nisem smela v palaco v leggins-kah in krilu. Potem skrtica nisem hotela placati dodatnih 200 bahtov (5€) za sarong in sem letela kupit hlace (oz. posranke) cez cesto. Pametna punca, ker so bile po koncu obiska za isti denar moje, sarong pa bi morala vrniti. Torej...palaca je res lepa, samo ljudi je bilo neskoncno mnogo. To malo unici predvsem kontemplativno vzdusje, ki naj bi ga ustvaril tempelj s smaragdnim Budo. Najboljsi del je bil obisk muzeja tekstila. Zelo domisljena in sodobna postavitev, prav poucno in navdusujoce! Oprostim jim tudi povelicevanje aktualne kraljice, ki je kao njegova patrona. Lepo je prikazan razvoj panoge, nacin tkanja svile, razlicne tehnike in lokalne posebnosti, kraljica pa je na starih posnetkih seveda glavna manekenka. Dvorni oblikovalec je bil Balmain...tezko potem imeti take krasne obleke...

Potem smo morale pa se na en krog po marketu....je ostalo se par koso, ki jih se nismo poskusile in skoda oditi domov z ruzakom, ki ne doseze maksimalne teze. Pri vseh teh cunjah, ki tako milo prosijo: vzemi me...vzemi me v Evropo ( in podobne bedarije). 

Danes naj bi sle se na Pad Pong, bomo videli kaj bo s tem. Z Ursko sva vceraj to nastudirali kot totalen nateg, sploh pa nimamo vec denarja, da bi se zafrkavale. Kar je v danem primeru dobro. Zdaj ju cakam, ker sta sli v trgovino, da se malo poChangamo preden krenemo...

Vozi me vlak...

Rada se vozim z vlakom. Enakomerno drdranje tirov in pokrajina, ki drsi mimo okna sta neskocno romanticna. Mislim na vse italijanske, francoske, nemske, kitajske, vietnamske vlake in razlicne pokrajine, ki sem jih opazovala. Ceprav, od vseh najlepse so bile voznje iz Ljubljane v Budimpesto... Zdaj sva z Ursko stlaceni vsaka na svoj "upper bed", pred zmrzaljo klime vecplastno zasciteni, skriti za modro zaveso. Koncno imam enkrat obcutek, da so rjuhe na vlaku ciste in mi ni treba razgrinjat spalke. Se 11ur od 15-ih... 

Vceraj sem lahko Kanto preimenovala nazaj v Lanto, saj je zahodna obala bistveno lepsa. Pravzaprav: to je to! Pesek, azurno morje, palme, topla voda, redki kopalci. Brez problema bi zdrzala kaksen teden. No, da sva prisli do rajskega kopanja, sva morali se skozi ultimativno jamarsko izkusnjo. Zazeleli sva si namrec videti Tiger cave. Ker nisva pricakovali ravno Postonjske jame, ampak bolj en turisticni nateg, so se nama zdele japanke cisto primerna obutev. Glede na to, da smo kake 26x prebredli manjsi potocek, je bila to dobra misel, na blatu pa so mene fino spodnesle in sem pristala na riti. Tudi plezanje po lestvah v jami ni bilo najbolj kul, celo nekoliko nevarno, ker je drselo in sem bila z ruzakon in foticem za vratom precej nerodna ( pod lestvijo seveda skalnata luknja...). Obe pa sva se pokakali, ko bi se morali splaziti skozi kaksen meter visok prehod, do polovice zalit z blatno brozgo. Vodnicek itak ni verjel, da mu bova sledili, ko sem ga provocirala naj gre on prvi. Tudi jaz sem mislila, da se heca naj bi sli tam skozi... Na poti nazaj je bilo zelo veselo, saj so se nama po nogah lepile pijavke. Urske se nisem videla tako cviliti, haha :-). Kar mene tice je bila pa to pac se ena praska vec, ker imam noge se vedno kot iz vojne. Opeklina je sploh grda in se kar noce zaceliti. 

Dobro, za nagrado je bilo potem rajsko kopanje in metanje v valove ter najboljsi kokosov shake, ki sem ga iskala ze 14 dni! Beseda bozanski je cisto preskromna! 

Zvecer smo malo poChangale (na Jakatovo zdravje!) na nasi terasici, vmes pa se parkrat jedle. Jaz bi lahko itak vse, kadarkoli in se, sploh se ne navelicam teh okusov. Ceprav me danes spet malo zvija in imam precej labilno prebavo. Res sem jezna, da se mi zelodec takole upira! 

Danes je bil poslovilni dan od morja, smrc. Zadnje kopanje letos...za 15. november kar ok sicer. 

Koh Kanta

Dve bejbi sta na jutranjem teku po plazi, jaz sem pa za tect prelena. Pa se ravno sem se sestavila po manjsem prebavnem ekscesu: moj rosfrej zelidcek se je tokrat malo izneveril in to mu zamerim. Sploh, ker res ni logicno, da po vseh ulicnih traparijah, ki sem jih pojedla, zahinavi po vecerji v cisto spodobni restavraciji. Nauk zgodbe: treba je nazaj na ulico. 

Koh Lanta je precej vecja od Lipeta in tukaj so sami Svedi. Vecinoma precej zdolgocaseni. Kaksne posebne zabave, ki sem jo potihem pricakovala, ni. Zvecer smo sle kao "v mesto" in visek je bil, da sva z Ursko zmazali vsaka po dvoje palacinke. Changa smo si potem privoscile doma. Palacinkice so pa res izvrstne, specejo vleceno testo, ga oblizijo s sadjem ( zmaga seveda kokos) in po zelji prelijejo s cokolado. Mmmmmmnjam! Cez dan smo se sicer okoli podile z motorcki in se ponovno uspesno izgubile. Namrec midve z Ursko na enem in Tjasa na drugem motorcku. Nasle se nismo, ker smo se na edini cesti vozile naprej in nazaj, ena za drugo... Tipis.... Otok je sicer kar umazan, mislim, da sicer vecino odpadkov nanese na plazo morje. Je pa zelen, poln palm, ob morju rastejo mangrove, spet srecujemo opice in orjaske kuscarje. Danasnjemu potapljanju sem se pa odpovedala, ker je presneto drago, cca. 100€!

Ah ja, kaj je torej s temi tajfuni? Ce nas ne bi Domen prestrasil, sploh ne bi vedele zanje. Potem sem imela pa nocne more, ko je ponoci grmelo in se je nas bogi leseni bungalovcek kar tresel. Se vseeno raje sanjam Smrkce, kot noc prej. Smo se pa res vceraj zbudile poplavljene, okoli hisk ja bilo kakih 10cm vode. 

Danes pa sajba in akcija!!!!

Lepi Lipe

Planiranje sproti je fino, ampak zato je treba prilagajati zelje. Ker je bilo mogoce s hidrospeedom naprej sele cez 2 dni, smo bile prisiljene preziveti se 2 krasna dneva na Andanu in Lipetu. Jutranja ploha je bila hitro mimo in picile smo po dzungli v hrib. Temperatura je bila sicer nekje okoli 30+, vlaga pa verjetno 90%. Teklo je z nas v potokih, ampak razgled na vrhu je bil tega vreden. Za komarcke smo se ze zverzirale, Ben's je najboljsi parfum v tropih! Morje pa itak spere in pozdravi vse, se posebaj ce imas 500m pescene plaze samo zase. V morju so pa ribice, tralala! In pisane korale in modre morske zvezde in jezki z dolgimi bodicami in...na glavo v vodo in nikoli vec ven! Popoldne smo sle se v dzunglo na drugo stran otoka. Tam so nas plasili meterski kuscarji in opice. No, ena opica nam je ze zjutraj hotela ukrasti brinovcek s terase, pa jo je Tjasa splasila. Proti veceru smo pristale na Lipetu in zaradi lakote vzele prve bungalove na poti. Fail, ki smo ga ze veckrat naredile...v kopalnici ni bilo lijaka in zobke si res ne mores umivat s tusem za wc... Naslednje jutro sta punci izsilili popust in spet smo menjale domek. Ampak, kar mene tice je bil najvecji dogodek potapljanje! Najprej me je tlacila nocna mora, da dezuje, pa se je izkazalo, da smo imele prizgan samo ventilator. Izgovori so odpadli, morala sem it. Odleglo mi je, ker sem bila edina na "refresh course-u" in sem imela svojega instruktorja. Pred prvim potopom sem bila ful nervozna, ker sem res ze vse pozabila. Ampak Rebecca je bila fajn in lepo pocasi sva se spustili, ponovili nujne vaje, potem pa na 18m :-) Drugi potop je bil ze cisti uzitek, nisem se vec ukvarja s sabo, samo se s cudeznim svetom okoli nene. Mehke in trde korale vseh bravo in oblik, od zivali pa morski pes, cela jata barakud, clown fish oz. po domace Nemo, gigantska murena...za ostale vem samo angleska imena ( snapper, triggerfish, flat worm...) jih imam poln log book. Jasno, da sem cisto do stropa, druga lokacija je bila sploh fantasticna tudi zaradi apnencastih morskih stalagmitov, imenujejo jo kar Stonehedge. Se instruktorica je rekla, da je bil izvrsten dan za potop. Za nagrado sem si za vecerjo privoscila ribo se za na kroznik in eno Spicy Margarito. Zdaj ze malo pogresam coconut curry with sea food... Pade sigurno danes na Koh Lanti, samo da prispemo! Jeeeej!

Chiang Mai over

Ravnokar se z minibusom peljemo iz Hat Yai v Pak Baro. Bolj enostavno povedano: na mooorjeeee! Busek je cisto nabasan, na zadnji klopi sem stisnjena med Tjaso in enim deckom, mali ruzak med nogami, veliki pa v prehodu med sedezi. Ne vemo tocno kam gremo, ker je otokTuratao se zaprt, da bi tam prespale. Se bomo sproti dogovorile...

Sicer je bil pa Chiang Mai cista zmaga! Kuharski tecaj je bil super, nakuhali smo 8 jedi in tipcek, ki nas je ucil, se je res potrudil povedati cimvec o tajski kuhinji in njenih trikih. Doma bo tezje najti prave sestavine, ampak kot pravi je osnova tajske kuhinje itak iz 4 osnovnih meril: videz, vonj, okus in srce. Najedla sem se za 2 dni vnaprej, pa se v doggy bag smo spakirali 3 jedi. Vecer smo koncale na terasi v nekem rasta baru s perfektno muziko. Naslednji dan sva z Ursko najeli motorcek in sli isto furo kot dan prej Tjasa: v nacionalni park Doi Suthep. Tam so slapovi, en lep tempelj (wat), hmongovske (pleme) vasice, okoli pa prava dzungla. Cel lunapark tako dirjat okoli, sploh, ko je "rush hour" in so vse ceste zabasane. Zvecer smo popadale v posteljo kot ubite. Ta Chiang Mai-jevski hotelcic je bil res ubiboze. Se voda za tusirat je bila mrzla in je smrdela po rji, da sem 3x premislila, ce se RES moram tusirat. Danes zjutraj smo potem priletele na jug, v Hat Yai in ravnokar se je ulilo kot iz skafa. Upam, da ne bo tako vsak dan :-(

Vse tole mineva cisto prehitro, kar tezko verjamem, da smo ze na pol. 

Mooooorjeeeeee!

Evo, spet dezuje. Vedrimo v super sexy bungalovcku z razgledom na morje in Koh Lipe. Na koncu smo namrec pristale na Koh Andanu, najbolj J tajskem otocku. Z enim kempom, eno restavracijo, parimi bungalovi in elektriko od 18h do polnoci. Imamo pa po stari navadi nos za izjeme: ta vikend namrec lokalna mladina dobrodelno cisti otok. Dol v kampu jih je kot rusov in vceraj smo se jim pridruzile na vecerni "zabavi". Vecina je sede poslusala country band brez posluha, v temi so pa ob sveckah fantje pili whiskey z mineralno. Ena skupinica nas je povabila zraven, ampak samo en je za silo tolkel anglescino in smo sle kar hitro spat.  Smo imele pa sicer imele vceraj pravi road trip, zacele smo s tuk-tukom, potem letalo, kamioncek, minibus, hidrogliser in se long-tail. Pa casovno brez pavze, niti jesti nismo utegnile. Razen kokosovega sladoleda....

Malo se ze jasni, upam, da bo kmalu suho. Cakajo ribice in koralni greben!