Rada se vozim z vlakom. Enakomerno drdranje tirov in pokrajina, ki drsi mimo okna sta neskocno romanticna. Mislim na vse italijanske, francoske, nemske, kitajske, vietnamske vlake in razlicne pokrajine, ki sem jih opazovala. Ceprav, od vseh najlepse so bile voznje iz Ljubljane v Budimpesto... Zdaj sva z Ursko stlaceni vsaka na svoj "upper bed", pred zmrzaljo klime vecplastno zasciteni, skriti za modro zaveso. Koncno imam enkrat obcutek, da so rjuhe na vlaku ciste in mi ni treba razgrinjat spalke. Se 11ur od 15-ih...
Vceraj sem lahko Kanto preimenovala nazaj v Lanto, saj je zahodna obala bistveno lepsa. Pravzaprav: to je to! Pesek, azurno morje, palme, topla voda, redki kopalci. Brez problema bi zdrzala kaksen teden. No, da sva prisli do rajskega kopanja, sva morali se skozi ultimativno jamarsko izkusnjo. Zazeleli sva si namrec videti Tiger cave. Ker nisva pricakovali ravno Postonjske jame, ampak bolj en turisticni nateg, so se nama zdele japanke cisto primerna obutev. Glede na to, da smo kake 26x prebredli manjsi potocek, je bila to dobra misel, na blatu pa so mene fino spodnesle in sem pristala na riti. Tudi plezanje po lestvah v jami ni bilo najbolj kul, celo nekoliko nevarno, ker je drselo in sem bila z ruzakon in foticem za vratom precej nerodna ( pod lestvijo seveda skalnata luknja...). Obe pa sva se pokakali, ko bi se morali splaziti skozi kaksen meter visok prehod, do polovice zalit z blatno brozgo. Vodnicek itak ni verjel, da mu bova sledili, ko sem ga provocirala naj gre on prvi. Tudi jaz sem mislila, da se heca naj bi sli tam skozi... Na poti nazaj je bilo zelo veselo, saj so se nama po nogah lepile pijavke. Urske se nisem videla tako cviliti, haha :-). Kar mene tice je bila pa to pac se ena praska vec, ker imam noge se vedno kot iz vojne. Opeklina je sploh grda in se kar noce zaceliti.
Dobro, za nagrado je bilo potem rajsko kopanje in metanje v valove ter najboljsi kokosov shake, ki sem ga iskala ze 14 dni! Beseda bozanski je cisto preskromna!
Zvecer smo malo poChangale (na Jakatovo zdravje!) na nasi terasici, vmes pa se parkrat jedle. Jaz bi lahko itak vse, kadarkoli in se, sploh se ne navelicam teh okusov. Ceprav me danes spet malo zvija in imam precej labilno prebavo. Res sem jezna, da se mi zelodec takole upira!
Danes je bil poslovilni dan od morja, smrc. Zadnje kopanje letos...za 15. november kar ok sicer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar