vsake počitnce...

....se enkrat končajo - tudi naše so se. Bistra ugotovitev, ni kaj!
No, preden smo odšli smo si privoščili še zadnji dan Buenos Airesa. Po treh v njem preživetih dneh smo se počutili že prav domače in gužva nikogar ni več motila. Jutranji napad smo začeli z dokončnim izkoriščanjem 24-urne karte, ki smo jo kupili prejšnji dan. Park v Palermu in japonski vrt se nista ravno izkazala. Zelenje je bilo sicer pomirjujoče, vendar smo med pasjimi bombicami ves čas skakali ristanc. Smo pa za mrežo Zoo-ja opazili hecnega zajca, ki mu moja knjiga pravi ''the mara, or Patagonian cavy. Whatever... Naslednji postanek je bil v palermu Viejju za katerega sem že nekaj dni navijala. Povsem slučajno smo našli s strani Luke priporočen Marks, kjer naj bi imeli strahotno dobre shake-e, pa smo se kljub temu vseeno odločili raje za strahotno dober sladoled par hiš naprej. Nisem še omenila, vendar je ta greh v Argentini res sladek. Kremast, v hrustljavih kornetih in z nemudoma prepoznavnim okusom (čeprav kdaj nisem vedela kaj sem pravzaprav naročila). Še prav posebna posebnost je neskončna variacija okusov na temo dulce di leche, ki je pa sploh uradna obsesija. Palermo viejo je točno to kar sem pričakovala; zelene ulice, simpatični lokali, pisane trgovinice in popotniška scena. S Sanjo sva se pregrešili in si nabavili še vsaka eno ''cunco'', potem pa se je Klemnu že mudilo na sestanek. Celo ta je bil zanimiv, tip je spotoma povedal marsikaj o argentinski psihi in upam, da bo rezultat uspešen. Ker v tem primeru je Klemen obljubil, da naju pelje na lomota. :) Polni vtisov smo obiskali še Floralis Generico in Galerijo Pacifico, potem se je stemnilo in nam je šla po glavi le še večerja. Žal je naš groupon neslavno propadel in ga nismo mogli vnovčiti. Na pomoč sem se obrnila k nasvetom poznavalcev in potrudili smo se poiskati restavracijo Desnivelo. Ko smo jo našli mi je bilo jasno zakaj. V prvem planu je bil žar, v drugem pa vse mize zasedene s popotniki. Izborili smo si prazno in se vrgli na zadnjega lomota. Brez kančka dvoma je opravičil svoj sloves, bil je brez napake, perfekten kulinarični zaključek.
Naslednje jutro je bilo seveda manj prijetno: pakiranje - taxi - letalo - letalo - mučno čakanje na kombi - vožnja domov. Po kakih 30ih urah smo se končno priklatili v Ljubljano in jasno, za dobrodošlico takoj mraz in megla.
Naslednje jutro pa štart že ob 6h, oh..... No delat je treba, čeprav bo tale vikend kakor naročen. Prav na hitro sem se poskusila vživeti v običajno službeno rutino,s prvo odbojko po več kakor mesecu (!!!! klicaji so na mestu ob dejstvu, da sem jih lani kljub dvomesečni bolniški naštela 90!), ki ji je sledilo tudi ritualno postavanje na parkirišču, Lubotova masaža in telefonski maratoni z najbližjimi. 
Končna bilanca potovanja je stvar naslednjega zapiska, me pa mika, da bi kdaj bloggnila tudi ko nisem na dopustu. Sem že poslušala na nekem drugem mestu, pa kontinuiteta s preštevilnimi domovanji kmalu razpade.
Srečno novo leto in poljub komur ga še nisem uspela dati!         

tik pred odhodom

Popoldan se je zlilo in lahko smo nadaljevali z odkrivanjem Cordobe. Jaz sem si šla pogledat muzej spominov in bil je fantastičen. Spomini na obdobje diktature (spomin na ubite in izginule), zelo dramatična in čustvena postavitev, spomnila me je na berlinski muzej holokavsta. Naslednji dan pa že navsezgodaj ponovno na cesto – nazaj v Buenos Aires, ueee. Na eni glavnih ulic mikrocentra Cordobi smo si že prej rezervirali apartma, ki je bil jasno – spet,v resnici precej bolj skromen kakor na slikah. Prav vseeno, ker smo bili že cel dan napičeni en na drugega in tudi soba v kakšnem fancy hotelu ne bi pomagala. Na srečo smo zadrege z rent-a-car-jem s pomočjo Marka srečno rešili, ampak ena lastovka je bila premalo za pomlad. Do konca nas je dotolkla še večerna parilla. Hja, ko smo kupovali groupone smo sanjali o steakih na žaru in parilla to ni. Sicer smo dobili enega in kos piščanca, ostalo pa je bila drobovina neznanega izvora. Kar mene tiče je vse smrdelo, bilo zdrizasto in mastno. Potem so nam še mastno zaračunali ekstra solato in do popolnosti je bil le še korak. Naslednje jutro smo tako pričeli s kvalitetnim kregom – jbg, tudi v boljših familijah se zgodi. Je bil pa res kvaliteten in Sanja za vztrajnost zasluži posebno pohvalo, najini trmi pa ukor pred izključitvijo.  Kot po čudežu je bil od tega trenutka tudi BA precej bolj prijazen. Florida je bila čez dan še polna ljudi in napovedanega mrka pred večerom ni bilo niti slutiti. Slučajno smo ponovno zašli tudi do obeliksa (priznam, obeliska) in 18 pasovna avenija (btw. najširša ulica na svetu) je bila prazna. Po njej so skakljali le modri možici (smrkci), ki so se ogrevali za silvestrski tek. 25°C, 9km, nekaj čez 8.000 udeležencev, jubilejni drugi tek. No, naj pridejo vsaj do Ljubljane, da se naučijo kaj je organizacija. Gledalci so begali po cesti, da so se jim tekači morali izogibati, na štantu z mokrimi gobicami pa so delali sami motorični bebci, ki so se med seboj fotografirali in prav tako ovirali tekače. Mi smo se zabavali, ko so mimo dirjali božički in tipi v lila kratkih hlačkah, nekatri so tekli s fotoaparati v roki, najbolj drzni, pa so se celo ustavili in poprosili koga ob progi, da jih fotografira.

Za silvestrovo sva se s Sanjo odločili, da se iz varnostnih razlogov ne urediva preveč (biti overdressed je še bolj nerodno, ko priti v šlapkah) in prav sva storili. Cilj večera je bila večerja in zabava v slovenskem domu 29km iz centra, kamor so nas povabili daljni daljni daljni Klemnovi sorodniki. Pridemo mi na ulico Republica de Eslovenia 1581 in vse zaprto. OK, malo smo zgodnji (eno uro prej), gremo na sprehod. Se vrnemo čez pol ure – še vedno nič. Čez 15min, še vedno zaklenjeno. Čez nadalnjih 15min še vedno, so nas pa sosedje že čudno gledali. Gremo še mimo slaščičarne vsak po svoj dulce de leche, še vedno zaklenjeno. Hja, utaborili smo se pred vrata in čakali, dokler končno ni prišla neka gospa odklepat. Argentinski čas pač teče v drugih merskih enotah in vse so pripravili že čez dan. Ob 22h so ljudje začeli kapljati in namesto silne gužve nas je bilo kakih 60. Malo nas je skrbelo, če bo treba pred večerjo moliti in je bilo treba. Vsak od nas poganov je čekiral vzorce na prtu, ostali pa nas. Ampak smo pogumni in smo preživeli! Večerja je bila izvrstna, le mi trije smo si edini drznili piti pivo. Nazdravili pa smo s šampanjcem – samo ne tistim, ki smo ga prinesli s sabo. Nabavili smo namreč prav navaden cider (fail št.2, ker fail št.1 ostajajo 4 litri sojinega mleka v hladilniku, za katerega smo mislili, da je sok....). Po polnoči so se vsi malo sprostili in postali smo zvezde večera, vsi so želeli pogovarjati z nami (poljubčkali smo pa itak vse vsaj po 2x...). Prišlo je še precej mladih in vzdušje je bilo prav simpatično. So pa kerlci tile izseljenski Slovenci! Vsi govorijo perfektno, vendar malo arhaično slovenščino (približno iz časa, ko so se njihovi steši, v glavnem med vojno, odselili) in so po karakterju bolj argentinci kot kranjci (kot je en ata rekel). Slovensko znajo tudi vsi mladi, imajo naša imena in ohranjajo priimke. Tudi poročajo se v glavnem med sabo... Opazili smo, da je bil žur za 15-20letnike ena velika zmenkarija. Mingel party tako rekoč J. ''Banda'', ki je ob 3h končno prišla na oder bi pa lahko zamenjala pevca, ker sta ji delala samo sramoto. Ha, pa imam še eno bizarno novoletno žurko na zalogi!

Danes je bil BA čisto mrtev in še enkrat smo lahko poslikali vse trge in ulice, ki so bili prej polni ljudi. Šli smo na bolšjaka v San Telmo in popoldan na krožni turistični avtobus, da končno vidimo še ostale predele. Zdaj smo siti, prijetno utrujeni in malo žalostni, ker bomo kmalu začeli odštevati. Ufffff. L