....se enkrat končajo - tudi naše so se. Bistra ugotovitev, ni kaj!
No, preden smo odšli smo si privoščili še zadnji dan Buenos Airesa. Po treh v njem preživetih dneh smo se počutili že prav domače in gužva nikogar ni več motila. Jutranji napad smo začeli z dokončnim izkoriščanjem 24-urne karte, ki smo jo kupili prejšnji dan. Park v Palermu in japonski vrt se nista ravno izkazala. Zelenje je bilo sicer pomirjujoče, vendar smo med pasjimi bombicami ves čas skakali ristanc. Smo pa za mrežo Zoo-ja opazili hecnega zajca, ki mu moja knjiga pravi ''the mara, or Patagonian cavy. Whatever... Naslednji postanek je bil v palermu Viejju za katerega sem že nekaj dni navijala. Povsem slučajno smo našli s strani Luke priporočen Marks, kjer naj bi imeli strahotno dobre shake-e, pa smo se kljub temu vseeno odločili raje za strahotno dober sladoled par hiš naprej. Nisem še omenila, vendar je ta greh v Argentini res sladek. Kremast, v hrustljavih kornetih in z nemudoma prepoznavnim okusom (čeprav kdaj nisem vedela kaj sem pravzaprav naročila). Še prav posebna posebnost je neskončna variacija okusov na temo dulce di leche, ki je pa sploh uradna obsesija. Palermo viejo je točno to kar sem pričakovala; zelene ulice, simpatični lokali, pisane trgovinice in popotniška scena. S Sanjo sva se pregrešili in si nabavili še vsaka eno ''cunco'', potem pa se je Klemnu že mudilo na sestanek. Celo ta je bil zanimiv, tip je spotoma povedal marsikaj o argentinski psihi in upam, da bo rezultat uspešen. Ker v tem primeru je Klemen obljubil, da naju pelje na lomota. :) Polni vtisov smo obiskali še Floralis Generico in Galerijo Pacifico, potem se je stemnilo in nam je šla po glavi le še večerja. Žal je naš groupon neslavno propadel in ga nismo mogli vnovčiti. Na pomoč sem se obrnila k nasvetom poznavalcev in potrudili smo se poiskati restavracijo Desnivelo. Ko smo jo našli mi je bilo jasno zakaj. V prvem planu je bil žar, v drugem pa vse mize zasedene s popotniki. Izborili smo si prazno in se vrgli na zadnjega lomota. Brez kančka dvoma je opravičil svoj sloves, bil je brez napake, perfekten kulinarični zaključek.
Naslednje jutro je bilo seveda manj prijetno: pakiranje - taxi - letalo - letalo - mučno čakanje na kombi - vožnja domov. Po kakih 30ih urah smo se končno priklatili v Ljubljano in jasno, za dobrodošlico takoj mraz in megla.
Naslednje jutro pa štart že ob 6h, oh..... No delat je treba, čeprav bo tale vikend kakor naročen. Prav na hitro sem se poskusila vživeti v običajno službeno rutino,s prvo odbojko po več kakor mesecu (!!!! klicaji so na mestu ob dejstvu, da sem jih lani kljub dvomesečni bolniški naštela 90!), ki ji je sledilo tudi ritualno postavanje na parkirišču, Lubotova masaža in telefonski maratoni z najbližjimi.
Končna bilanca potovanja je stvar naslednjega zapiska, me pa mika, da bi kdaj bloggnila tudi ko nisem na dopustu. Sem že poslušala na nekem drugem mestu, pa kontinuiteta s preštevilnimi domovanji kmalu razpade.
Srečno novo leto in poljub komur ga še nisem uspela dati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar