tik pred odhodom

Popoldan se je zlilo in lahko smo nadaljevali z odkrivanjem Cordobe. Jaz sem si šla pogledat muzej spominov in bil je fantastičen. Spomini na obdobje diktature (spomin na ubite in izginule), zelo dramatična in čustvena postavitev, spomnila me je na berlinski muzej holokavsta. Naslednji dan pa že navsezgodaj ponovno na cesto – nazaj v Buenos Aires, ueee. Na eni glavnih ulic mikrocentra Cordobi smo si že prej rezervirali apartma, ki je bil jasno – spet,v resnici precej bolj skromen kakor na slikah. Prav vseeno, ker smo bili že cel dan napičeni en na drugega in tudi soba v kakšnem fancy hotelu ne bi pomagala. Na srečo smo zadrege z rent-a-car-jem s pomočjo Marka srečno rešili, ampak ena lastovka je bila premalo za pomlad. Do konca nas je dotolkla še večerna parilla. Hja, ko smo kupovali groupone smo sanjali o steakih na žaru in parilla to ni. Sicer smo dobili enega in kos piščanca, ostalo pa je bila drobovina neznanega izvora. Kar mene tiče je vse smrdelo, bilo zdrizasto in mastno. Potem so nam še mastno zaračunali ekstra solato in do popolnosti je bil le še korak. Naslednje jutro smo tako pričeli s kvalitetnim kregom – jbg, tudi v boljših familijah se zgodi. Je bil pa res kvaliteten in Sanja za vztrajnost zasluži posebno pohvalo, najini trmi pa ukor pred izključitvijo.  Kot po čudežu je bil od tega trenutka tudi BA precej bolj prijazen. Florida je bila čez dan še polna ljudi in napovedanega mrka pred večerom ni bilo niti slutiti. Slučajno smo ponovno zašli tudi do obeliksa (priznam, obeliska) in 18 pasovna avenija (btw. najširša ulica na svetu) je bila prazna. Po njej so skakljali le modri možici (smrkci), ki so se ogrevali za silvestrski tek. 25°C, 9km, nekaj čez 8.000 udeležencev, jubilejni drugi tek. No, naj pridejo vsaj do Ljubljane, da se naučijo kaj je organizacija. Gledalci so begali po cesti, da so se jim tekači morali izogibati, na štantu z mokrimi gobicami pa so delali sami motorični bebci, ki so se med seboj fotografirali in prav tako ovirali tekače. Mi smo se zabavali, ko so mimo dirjali božički in tipi v lila kratkih hlačkah, nekatri so tekli s fotoaparati v roki, najbolj drzni, pa so se celo ustavili in poprosili koga ob progi, da jih fotografira.

Za silvestrovo sva se s Sanjo odločili, da se iz varnostnih razlogov ne urediva preveč (biti overdressed je še bolj nerodno, ko priti v šlapkah) in prav sva storili. Cilj večera je bila večerja in zabava v slovenskem domu 29km iz centra, kamor so nas povabili daljni daljni daljni Klemnovi sorodniki. Pridemo mi na ulico Republica de Eslovenia 1581 in vse zaprto. OK, malo smo zgodnji (eno uro prej), gremo na sprehod. Se vrnemo čez pol ure – še vedno nič. Čez 15min, še vedno zaklenjeno. Čez nadalnjih 15min še vedno, so nas pa sosedje že čudno gledali. Gremo še mimo slaščičarne vsak po svoj dulce de leche, še vedno zaklenjeno. Hja, utaborili smo se pred vrata in čakali, dokler končno ni prišla neka gospa odklepat. Argentinski čas pač teče v drugih merskih enotah in vse so pripravili že čez dan. Ob 22h so ljudje začeli kapljati in namesto silne gužve nas je bilo kakih 60. Malo nas je skrbelo, če bo treba pred večerjo moliti in je bilo treba. Vsak od nas poganov je čekiral vzorce na prtu, ostali pa nas. Ampak smo pogumni in smo preživeli! Večerja je bila izvrstna, le mi trije smo si edini drznili piti pivo. Nazdravili pa smo s šampanjcem – samo ne tistim, ki smo ga prinesli s sabo. Nabavili smo namreč prav navaden cider (fail št.2, ker fail št.1 ostajajo 4 litri sojinega mleka v hladilniku, za katerega smo mislili, da je sok....). Po polnoči so se vsi malo sprostili in postali smo zvezde večera, vsi so želeli pogovarjati z nami (poljubčkali smo pa itak vse vsaj po 2x...). Prišlo je še precej mladih in vzdušje je bilo prav simpatično. So pa kerlci tile izseljenski Slovenci! Vsi govorijo perfektno, vendar malo arhaično slovenščino (približno iz časa, ko so se njihovi steši, v glavnem med vojno, odselili) in so po karakterju bolj argentinci kot kranjci (kot je en ata rekel). Slovensko znajo tudi vsi mladi, imajo naša imena in ohranjajo priimke. Tudi poročajo se v glavnem med sabo... Opazili smo, da je bil žur za 15-20letnike ena velika zmenkarija. Mingel party tako rekoč J. ''Banda'', ki je ob 3h končno prišla na oder bi pa lahko zamenjala pevca, ker sta ji delala samo sramoto. Ha, pa imam še eno bizarno novoletno žurko na zalogi!

Danes je bil BA čisto mrtev in še enkrat smo lahko poslikali vse trge in ulice, ki so bili prej polni ljudi. Šli smo na bolšjaka v San Telmo in popoldan na krožni turistični avtobus, da končno vidimo še ostale predele. Zdaj smo siti, prijetno utrujeni in malo žalostni, ker bomo kmalu začeli odštevati. Ufffff. L