potem...

....smo odšli na morje, kiču naproti. avion je imel precej atraktiven pristanek par metrov od morja. da o celotni vožnji niti ne govorim - na čase sem imela občutek da je prišel kakšen vzdrževalec malo povadit v pilotsko kabino. vmesni postanek k splošnemu vtisu ni niti malo pripomogel... nekoliko so me razvedrila ribja polja, ki so neznosno zaudarjala in naši dve zmrdi sta padali v nezavest ter si tiščali rute pred nosom. opazovati ju pri tem je bila nepozabna zabava. pri avanturi ''prevoz na letališče z železno kripo wannabe avtobus'' se je dogajalo podobno. 13 ljudi se je neizmerno zabavalo, ko je skozi luknje v podu gledalo cesto in se vozilo hkrat z lesenimi klopcami. veter v laseh in prah med zobmi. frajle pa kot bi požrle solno kislino.
seveda, seveda, nazaj na palme! voda je imela prijetnih 25°C, želodec pa je pogrela hobotnica in gin. v nočnih pogovorih sem izvedela vse o .... no, o tem se ne govori javno.... ker sem se ravno navadila sem ponovno vstala pred sončnim vzhodom in šla na obalo čakat ribiče da se vrnejo z morja. očitno okoli 7h vsi vaški otroci kakajo, ker so bili posejani vzdolž obale kot majhni ... kakci. ribe, domačini, čolni, mladci z razgaljenimi ledji (seveda v obveznih longhy-jih), zarja - hecni prizori le streljaj od t.i. resortov. po burmansko seveda, kar pomeni par bungalovov, par ležalnikov in par turistov - na najbolj obljudeni burmanski turistični destinaciji. lušno :) ob raznih morskih vragih na krožniku in ležalniku pod palmino senco se ni bilo težko poleniti. ko sem okusila še ''coconut curry with seafood'' serviran v kokosovem orehu pa se mi je za trenutek zazdelo, da še ne bi šla domov.... no ja, avionske karte smo že imeli in postrgali smo se nazaj v yangon. žalost smo pregnali s kitajsko ulično kuhinjo (še zadnji pravi preizkus želodca) in myanmar beer-om. grand royala in star cole nisem mogla več videti, pa čeprav so nas častili shapci par miz naprej. neznosne sladkobe imam za dolgo dovolj. nekaj se nas je skupaj odpravilo še na zaključni burmanski žur v savoy (kjer je celo net delal hitreje, je bil pa yahoo tradicionalno blokiran - facebook pa ne!). neka bejba je fenomenalno pela brez ozvočenja, vendar prav dolgo nismo vztrajali (vstajanje ob 5:30 je po naši uri ipak ob 23:00).

in odfrčali smo v bangkok.... kjer sploh ni bilo več tako zanimivo, ljudje so bili manj prijazni, luknje v asfaltu manjše, turisto ogromno in hrana nekako prebogata. da se ne bi prehitro razvadila sem na ulici pospravila ene nudle, globoko vdihnila in se podala na šoping. primož v vlogi modnega svetovalca je bil odličen, čeprav sem se v vseh tistih hlamudračah počutila kot knedelj. po dveh urah so bile že vse majice in krila enake, zato sva šla raje še na zadnje ulične nudle. večerni let v amman, 5 ur čakanja (ob taroku) na naslednji let ter pristanek na dunaju. moja burma je postala zgodovina....
robe v ruzaku se je tokom potovanja nabralo precej, smrdljivih cunj prav tako. namesto da bi se zredila sem proti pričakovanju shujšala in jet lag se mi je vlekel 5 noči (uf, koliko časa za pospravljanje in urejanje slik). čas v službi se je neskončno trajal in zdaj se je še shladilo. moja glava pa vroča in zmešana....

lenoben...

...vikend doma. pranje, pospravljanje, jurčki na krožniku, sprehod čez tivoli in podobni tuzemski opravki. jutri ponovno štart v službi - upam, da bom še znala zagnati acad...

eden najlepših doživljajev potovanja....

tisto prej....

...je bila kopija zapiska 02.01.. sredi pisanja je crknila internet povezava in vse kar sem lahko storila je bila kopija na kljucek. potem nisem vec prisla do neta+casa.
kmalu dokoncam zgodbo...sem že doma :(

se vedno v baganu...

...vendar tokrat z malo bolj spodobno tipkovnico. vec kakor pol crk se vsaj v sledovih vidi! :)

skratka, nic se nisem povedala o kalawu! ze prvo popoldne smo se odpravili na krajsi trek v okolico. hodili smo po vaseh med nasadi pomaranc in zelenjave. nas kuhar - ja, imeli smo ga s sabo! nam je v eni od koc ob poti pripravil izvrstno indijsko kosilo. bil je namrec iz hotelcica kjer smo spali in katerega lastniki so sikhi. harri singh (23 let, samski, simpaticen, bradat) nas je ta dva dni s spremstvom vodil okoli. mali je strasno prijazen in prava zakladnica znanj o tradicionalni medicini in botaniki. na poti nazaj sem v eni od vasic kjer je mrgolelo otrok zacela pihat mehurcke in mali so ponoreli od veselja (priznam pa, da sem se jaz se boljse zabavala!). zvecer je bilo v vasi nesramno mraz in tudi ogrevanje z grand royalom pri sedmih sestrah ni pomagalo. mislim, da se celo noc nisem niti premaknila, da mi kak del telesa ne bi pogledal izpod odeje. zjutraj smo ze zgodaj krenili in pokrajina je bila fantasticna. nekje na pol poti nam je menih, ki smo ga srecali povedal, da imajo v bliznji vasi sprejem treh novicev v samostan, kar je bilo seveda treba it pogledat. lokalci so nas se bolj zvedavo opazovali kot mi njih. v pagodi smo tisti z bolj zeleznim prebavnim traktom preiskusili nekaj prigrizkov, ki jih je castil loklani sef. mmmm.... :) seveda je bilo cez pol ure tudi pravo kosilo v samanovi koci. ko smo par minut oddremali je prisel se deda (cca.83let) in nam pojasnil vsebine svojih zvarkov. potem smo malo sopingirali te praske; jaz sem se odlocila za tistega proti nespecnosti. nazaj na pot proti nasemu prenociscu, vmes se cez nekaj vasi in na okrepcilo na zeleznisko postajo (ja ves cas samo jemo in domov bom prisla pujsa debela). po ogledu nasega spalnika, ki sem ga ze opisala jih je nekaj milo zavzdihnilo, potem pa smo se namesto obiska klasicnega burmanskega strbunka razporedili po bliznjem grmovju. no, vecerna festa je bila super, lokalni bojsi so odgodli nekaj burmanskih hitov in nekaj angleskih v burmanscini. spala sem fantasticno! zjutraj se kratek trek za povratek v kalaw in na letalisce za let proti mandalayu. ja, fliper voznja je bila res neverjetna. kamioni in konjske vprege brez luci, avtomobili, ki se brez smerokaza ustavljajo na robu cestisca, kolesarji, ki vozijo v nasprotni smeri in ljudje, ki ob robu igrajo badminton. da tankanja bencina iz literskih plastenk, ki jih prodajajo ob cesti niti ne omenajam. cesta pa samajama. vecerja, seveda...odpeljali smo se z AP-ji. naslednje jutro trznica in preizkus nekaterih zelodcev. potem kocije in male hijene, ki so nas cakale ob jezeru. zvecer pa foto session pod tikovim mostom in silvestrovanje na 'plazi'. resnicno nisem pricakovala tako dobrega zura!. naslednje jutro smo skoraj zmudili bus za bagan, ker je nas sefe zaspal. bus smo na zalost nekaterih in veselje ostalih vseeno ujeli. redna linija. nas 17+100 burmancev. kako so jih toliko spravili notri nimam pojma. ker se spati zaradi razdrapane ceste ni dalo sem gledala pokrajino. kaksna revscina in bogastvo hkrati! kar zmrazi me, ko pomislim v kaksnih razmerah zivijo in kako so zatirani. popoldan skok na bicikle in zavzetje bliznje pagode za opazovanje soncnega zatona. sladkor v zilo... naslednje jutro – vceraj, smo se cel dan furali z bicikli (vmes jih je par razpadlo, z mojim sem imela precej srece). zlata pagoda, se nekaj manjsih, ogled delavnice lacquerware-a in se en soncni zahod - tokrat na najbolj popularni pagadi kar sploh ni bilo prevec zabavno. in ker mi se ni bilo dovolj sem danes vstala ob 5h ter sla pogledat (s kolesom) se vzhod! se skok na trznico in zdaj, ob 10h se mi zdi kakor da je ze pol dneva za mano. popoldne pa na mooooorjeeeeee!!!!!!!!!!!!!!!!!!

sta pa se dve burmanski poglavji, ki jim se nisem namenila zadostne teze. najprej ljudje. fascinirana sem! ne le da so govorice o njihovi prijaznosti resnicne, presegajo vsa pricakovanja! nimam prav nobene slabe izkusnje. vedno radovedno pristopijo, pozdravijo, pomagajo ce jih kaj vprasas, nisem imela niti obcutka da me zelijo okoli prinesti za denar. dosledno spostujejo dogovore o ceni in vracajo drobiz. predvsem pa otroci...kar mesa se mi od njih. vceraj so me ze proglasili za unicefovo odposlanko, ker se ves cas z njimi igram, s sabo sem pa imela par vrec balonov, malih peresnic in drugih malenkosti. pa tako so lusni, da bi kar katerega domov vzela.

drugi dogodek pa je hrana. ni variante, da bi bila kdaj lacna, ker je fantasticna. indijska, burmanska, v nobel restavracijah, ob cesti ali na trznici. ni mozno falit.

se 2 dni, smrk, potem proti bangkoku in domov.

pogresala bom burmo.

v baganu...

...ker be tipkovnici ni crk bom kratka. Itak pa net dela nadzvocno pocasi...
skratka, na trekingu je bilo super. 2 sni smo bezljali po hribih in spali pri domacinih. zlasti slednje je bilo precej zanimivo, saj smo spali nad skednjem, 12 kom lepo poslihtanih v ravno vrsto, pod nami pa kravce... iz kalawa sno jo mahnili (no,bolj odftcali) proti mandalayu. voznja s komvijem v mesto je bila...hm, saj ste ze vsi igrali fliper.... zjutraj smo sli najprej na trznico pogledat zadbje zaloge parkeljcev in susenih rib, potem pa preko reke s kocijo so prelepega lesenega samostana. koslio so nam skuhali doma pri aku, za vecer pa doza sladkorja: soncni zahod pod najdaljsim tikovim mostom na svetu. uaaa.... silvestrovali smo poleg taistega mostu na plazi :)po hecni vecerji \je nas privat dj zagnal shakiro in tako smo odplesali v novo leto (glasbene zelje so bile nemogoce). pridruzili so se nam tudi domacini in bil je res odklopljen zur. ha in v novem letu smo bili 6ur pred evropo. zjutraj sem se komaj sestavila, sledilo pa je 7 ur voznje na redni liniji proti baganu. tu smo si prvic pogledali zahod na templjih.
uf, nesteto zanimivega se dogaja, ampak res ni mogoce tipkat na tem... bom dopolnila doma...