potem...

....smo odšli na morje, kiču naproti. avion je imel precej atraktiven pristanek par metrov od morja. da o celotni vožnji niti ne govorim - na čase sem imela občutek da je prišel kakšen vzdrževalec malo povadit v pilotsko kabino. vmesni postanek k splošnemu vtisu ni niti malo pripomogel... nekoliko so me razvedrila ribja polja, ki so neznosno zaudarjala in naši dve zmrdi sta padali v nezavest ter si tiščali rute pred nosom. opazovati ju pri tem je bila nepozabna zabava. pri avanturi ''prevoz na letališče z železno kripo wannabe avtobus'' se je dogajalo podobno. 13 ljudi se je neizmerno zabavalo, ko je skozi luknje v podu gledalo cesto in se vozilo hkrat z lesenimi klopcami. veter v laseh in prah med zobmi. frajle pa kot bi požrle solno kislino.
seveda, seveda, nazaj na palme! voda je imela prijetnih 25°C, želodec pa je pogrela hobotnica in gin. v nočnih pogovorih sem izvedela vse o .... no, o tem se ne govori javno.... ker sem se ravno navadila sem ponovno vstala pred sončnim vzhodom in šla na obalo čakat ribiče da se vrnejo z morja. očitno okoli 7h vsi vaški otroci kakajo, ker so bili posejani vzdolž obale kot majhni ... kakci. ribe, domačini, čolni, mladci z razgaljenimi ledji (seveda v obveznih longhy-jih), zarja - hecni prizori le streljaj od t.i. resortov. po burmansko seveda, kar pomeni par bungalovov, par ležalnikov in par turistov - na najbolj obljudeni burmanski turistični destinaciji. lušno :) ob raznih morskih vragih na krožniku in ležalniku pod palmino senco se ni bilo težko poleniti. ko sem okusila še ''coconut curry with seafood'' serviran v kokosovem orehu pa se mi je za trenutek zazdelo, da še ne bi šla domov.... no ja, avionske karte smo že imeli in postrgali smo se nazaj v yangon. žalost smo pregnali s kitajsko ulično kuhinjo (še zadnji pravi preizkus želodca) in myanmar beer-om. grand royala in star cole nisem mogla več videti, pa čeprav so nas častili shapci par miz naprej. neznosne sladkobe imam za dolgo dovolj. nekaj se nas je skupaj odpravilo še na zaključni burmanski žur v savoy (kjer je celo net delal hitreje, je bil pa yahoo tradicionalno blokiran - facebook pa ne!). neka bejba je fenomenalno pela brez ozvočenja, vendar prav dolgo nismo vztrajali (vstajanje ob 5:30 je po naši uri ipak ob 23:00).

in odfrčali smo v bangkok.... kjer sploh ni bilo več tako zanimivo, ljudje so bili manj prijazni, luknje v asfaltu manjše, turisto ogromno in hrana nekako prebogata. da se ne bi prehitro razvadila sem na ulici pospravila ene nudle, globoko vdihnila in se podala na šoping. primož v vlogi modnega svetovalca je bil odličen, čeprav sem se v vseh tistih hlamudračah počutila kot knedelj. po dveh urah so bile že vse majice in krila enake, zato sva šla raje še na zadnje ulične nudle. večerni let v amman, 5 ur čakanja (ob taroku) na naslednji let ter pristanek na dunaju. moja burma je postala zgodovina....
robe v ruzaku se je tokom potovanja nabralo precej, smrdljivih cunj prav tako. namesto da bi se zredila sem proti pričakovanju shujšala in jet lag se mi je vlekel 5 noči (uf, koliko časa za pospravljanje in urejanje slik). čas v službi se je neskončno trajal in zdaj se je še shladilo. moja glava pa vroča in zmešana....