...vendar tokrat z malo bolj spodobno tipkovnico. vec kakor pol crk se vsaj v sledovih vidi! :)
skratka, nic se nisem povedala o kalawu! ze prvo popoldne smo se odpravili na krajsi trek v okolico. hodili smo po vaseh med nasadi pomaranc in zelenjave. nas kuhar - ja, imeli smo ga s sabo! nam je v eni od koc ob poti pripravil izvrstno indijsko kosilo. bil je namrec iz hotelcica kjer smo spali in katerega lastniki so sikhi. harri singh (23 let, samski, simpaticen, bradat) nas je ta dva dni s spremstvom vodil okoli. mali je strasno prijazen in prava zakladnica znanj o tradicionalni medicini in botaniki. na poti nazaj sem v eni od vasic kjer je mrgolelo otrok zacela pihat mehurcke in mali so ponoreli od veselja (priznam pa, da sem se jaz se boljse zabavala!). zvecer je bilo v vasi nesramno mraz in tudi ogrevanje z grand royalom pri sedmih sestrah ni pomagalo. mislim, da se celo noc nisem niti premaknila, da mi kak del telesa ne bi pogledal izpod odeje. zjutraj smo ze zgodaj krenili in pokrajina je bila fantasticna. nekje na pol poti nam je menih, ki smo ga srecali povedal, da imajo v bliznji vasi sprejem treh novicev v samostan, kar je bilo seveda treba it pogledat. lokalci so nas se bolj zvedavo opazovali kot mi njih. v pagodi smo tisti z bolj zeleznim prebavnim traktom preiskusili nekaj prigrizkov, ki jih je castil loklani sef. mmmm.... :) seveda je bilo cez pol ure tudi pravo kosilo v samanovi koci. ko smo par minut oddremali je prisel se deda (cca.83let) in nam pojasnil vsebine svojih zvarkov. potem smo malo sopingirali te praske; jaz sem se odlocila za tistega proti nespecnosti. nazaj na pot proti nasemu prenociscu, vmes se cez nekaj vasi in na okrepcilo na zeleznisko postajo (ja ves cas samo jemo in domov bom prisla pujsa debela). po ogledu nasega spalnika, ki sem ga ze opisala jih je nekaj milo zavzdihnilo, potem pa smo se namesto obiska klasicnega burmanskega strbunka razporedili po bliznjem grmovju. no, vecerna festa je bila super, lokalni bojsi so odgodli nekaj burmanskih hitov in nekaj angleskih v burmanscini. spala sem fantasticno! zjutraj se kratek trek za povratek v kalaw in na letalisce za let proti mandalayu. ja, fliper voznja je bila res neverjetna. kamioni in konjske vprege brez luci, avtomobili, ki se brez smerokaza ustavljajo na robu cestisca, kolesarji, ki vozijo v nasprotni smeri in ljudje, ki ob robu igrajo badminton. da tankanja bencina iz literskih plastenk, ki jih prodajajo ob cesti niti ne omenajam. cesta pa samajama. vecerja, seveda...odpeljali smo se z AP-ji. naslednje jutro trznica in preizkus nekaterih zelodcev. potem kocije in male hijene, ki so nas cakale ob jezeru. zvecer pa foto session pod tikovim mostom in silvestrovanje na 'plazi'. resnicno nisem pricakovala tako dobrega zura!. naslednje jutro smo skoraj zmudili bus za bagan, ker je nas sefe zaspal. bus smo na zalost nekaterih in veselje ostalih vseeno ujeli. redna linija. nas 17+100 burmancev. kako so jih toliko spravili notri nimam pojma. ker se spati zaradi razdrapane ceste ni dalo sem gledala pokrajino. kaksna revscina in bogastvo hkrati! kar zmrazi me, ko pomislim v kaksnih razmerah zivijo in kako so zatirani. popoldan skok na bicikle in zavzetje bliznje pagode za opazovanje soncnega zatona. sladkor v zilo... naslednje jutro – vceraj, smo se cel dan furali z bicikli (vmes jih je par razpadlo, z mojim sem imela precej srece). zlata pagoda, se nekaj manjsih, ogled delavnice lacquerware-a in se en soncni zahod - tokrat na najbolj popularni pagadi kar sploh ni bilo prevec zabavno. in ker mi se ni bilo dovolj sem danes vstala ob 5h ter sla pogledat (s kolesom) se vzhod! se skok na trznico in zdaj, ob 10h se mi zdi kakor da je ze pol dneva za mano. popoldne pa na mooooorjeeeeee!!!!!!!!!!!!!!!!!!
sta pa se dve burmanski poglavji, ki jim se nisem namenila zadostne teze. najprej ljudje. fascinirana sem! ne le da so govorice o njihovi prijaznosti resnicne, presegajo vsa pricakovanja! nimam prav nobene slabe izkusnje. vedno radovedno pristopijo, pozdravijo, pomagajo ce jih kaj vprasas, nisem imela niti obcutka da me zelijo okoli prinesti za denar. dosledno spostujejo dogovore o ceni in vracajo drobiz. predvsem pa otroci...kar mesa se mi od njih. vceraj so me ze proglasili za unicefovo odposlanko, ker se ves cas z njimi igram, s sabo sem pa imela par vrec balonov, malih peresnic in drugih malenkosti. pa tako so lusni, da bi kar katerega domov vzela.
drugi dogodek pa je hrana. ni variante, da bi bila kdaj lacna, ker je fantasticna. indijska, burmanska, v nobel restavracijah, ob cesti ali na trznici. ni mozno falit.
se 2 dni, smrk, potem proti bangkoku in domov.
pogresala bom burmo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar