Ali pa vsaj wannabe.
Ugotovila sem, da je bilo mestece Copiapo v katerem smo
slučajno spali, natančno tisto poleg katerega se je lani tak čas dogajala drama
z rudarji. Sicer totalno sivo, prašno in dolgočasno, imajo pa bleščeč nov
steklen kulturni center, ki je prav dobra moderna arhitektura! Me zanima kdo bo
z njega brisal prah.
Zjutraj pa piči miško proti San Pedru. Kilometri in
kilometri puščave, na cesti samo avtobusi in tovornjaki, ob cesti na vsakih
100km črpalka in na vsakih 10m mini svetišče (obvezna oprema je čilenska
zastava, križ in plastično cvetje). Na neskončnih 900km prahu le dve mesti –
eno od teh z nedvomno najbolj grdim imenom – Antofagasta. In opravičuje svoje
smrdljivo ime; umazana, zaprašena, zakotna luknja (s preko 100.000 prebivalci
by the way). Ko smo se že malo naveličali puščavske romantike pa tik pred San
Pedrom ponovno: Waaaaaaa! Poleg tega, da smo presenečeno ugotovili, da smo na 3.200m,
se je v popoldanskem soncu pokrajina dobila prav sanjske mesečeve oblike. In
mini vasička, kjer so hostli en poleg drugega je simbol varnega poptniškega
zatočišča. Čisto slučajno mi je v Lonely-ju padlo v oči nenavadno ime hostla –
Sonchek in voila, je slovenski! J
Lastnica Mojca je sicer isti dan odšla na jug in se nismo srečali, je pa sicer
basic, vendar fantastilčno čist, udoben,
prijazen in na spanje + hrano dobimo 10% popusta. Juhej! Vse ulice v mestu so
prašne (pesek pal ni makadam) in jih omejujejo zidovi, ki se le s skromnimi
vrati odpirajo v notranje atrije restavracij, hostlov, domov, trgovinic s spominki.
Zanesljivo je turistov več kakor domačinov, vendar je vzdušje vseeno precej domače vaško. Ker smo na 2.300m je
naju s Sanjo že prvo pivo ubilo in komaj sem se v mešanici španščine in
francoščine zmenila kam bi šli naslednji dan. Sanja je medtem hibernirala,
Klemen pa je imel privatno zabavo, ko naju je opazoval.
Prva atrakcija, ki smo jo napadli je bila lahuna Cejar. Pravzaprav tri slana jezerca sredi puščave, eno z rožnatimi flamingi, drugo za kopanje in tretje za družbo. Jasno, kopanje v mini mrtvem morju sredi puščave zmaga. Voda pa hladna kot vrag in po kopanju smo bili čisto beli.
Popoldan smo se z agencijo podali na turo v Valle de la Luna. Jaz sem ves čas tečnarila, ker sem imela občutek, da sem na izletu z društvom upokojencev, pa če vodiču se ni ljubilo niti živeti. Z malo tečnarjenja nas je vseeno odpeljal tudi na peščene sipine, ki so zmagale 1:0 proti sončnemu zahodu v Valle de los muertos. Sopotniki so večinoma le izstopili iz avtobusa, ker je je bilo treba kdaj kam splezati ali se podati na 400m treking po kanjonu (ja, iz ušes se mi je kadilo, ko je tip 400m hoje proglasil za treking!). Na koncu se mi je sicer malo odkupil, ker je bil t.i. treking po sipinah res pravljičen in na poti nam je zapel dve pesmici njegovega plemena Quechua.
ojla Petra, kakšen slikovit opis. Me kar zamika, da bi tudi mi šli na kakšno daljšo turo. Sploh pa me gejziri že od nekdaj fascinirajo. Komaj čakam, da vidim slike.
OdgovoriIzbrišiPozdrav in vesel božič v Argenitno. Pa saj tam je dost naših, boste že koga še narajmali.
Asta la vista.
Mojca in Žare