pingviniiiiii

Počasi, počasi, najprej moramo priti do njih.

Iz El Calafate smo imeli res prijeten let. Bejba za nami je bruhala, pristanek pa je bil – hm, temperamenten. Premetavalo nas je, da je pojokal celo moj železni želodec, na koncu pa smo dobesedno butnili ob tla. Pa se mi je začelo ravno dozdevati, da me ni več groza letal... 

Na letališču smo se potem zafrkavali s prevzemanjem avta, ker niso imeli pripravljenih dokumentov za Čile. Malo so nas potolažili, ker je avto en razred boljši (Corsa namesto legendarnegaVW  Gol-a) in za bonus smo dobili še Garmina. Potem pa vozi Miško, Puerto Piramides je 1250km daleč. In smo zmogli le z nekaj postanki na bencinskih. Cesta pa raaaaaaaaavna. Na zečetku so bile ob njej še vsaj krave in kakšna bajta, potem pa nič več. Ništa. Nada. Pesek, grmički in kamenje. Proti jutru so se poskrili še tovornjaki.

Privlekli smo se torej vsi sesuti v ta Puerto Piramides, kjer imamo pa fantastiš apartma. Prevzaprav bungalov s kuhinjo in ogromno sobo, teraso z žarom, ki pa nam zelo ne koristi, ker piha na polno. Na žalost smo zamudili glavno sezono kitov, namesto 200 se po zalivu sprehajata le še zadnja dva, mami in mladiček. S čolnom smo bili čisto čisto blizu, kakih 5m od mrcine, ki tehta cca.25 ton in je ogromna. Mali kitek (5m...) se je igral z mamino plavutjo in plezal po njej kot kak otročiček. 

Zvečer so na priporočili kje se splača gledat sončni zahod. Rt smo verjetno zgrešili, smo pa našli peščene sipine in prekrasen zaliv v katerem se je kopal pingvin. Tak lušen majhen in niča ga ni bilo strah. Pingo št. 1 J Danes naj bi jih videli celo kolonijo.

Sicer je tole mestece strašno lušno, ima kakih 250 prebivalcev in 2 ulici in prekrasen peščen zaliv. Je pa v naravnem rezervatu Peninsula Valdes, posebaj znenem po kitih, pa tudi delfinih, morskih levih in tjulnjih. Do njih se odpravljamo danes :)