en velik sendvic

Kje sem ze ostala, pri zip line-u, ne? 
Ker smo si namislili, da hocemo Condor, ki je bil daljsi kot Albatros ( 9 namesto 4 spusti), so ga naredili ekstra za nas. Zapeljali smo se v kanjon reke Juramento, si nataknili celade in varovalne pasove ter zagrizli v hrib. Sport, oujeeee! Ne tistih 30st. plezati v hrib sicer ni macji kaselj, vendar so se vrvi po katerih se bomo spuscali ze videle in to je bila dobra motivacija. Prvi spust je bil ogrevalen (verjetno, da preverijo koga je strah, haha), druga pa ze cisto zares. 120m nad reko smo poleteli kakih 500m dalec. Ja, se vedno me je strah visine, ampak tokrat je ta kar izginil. Sploh mi ni jasen razlog, niti najmanjsega cmoka nisem cutila in komaj sem cakala nadaljevanje. Na najhitrejsem zipu smo poleteli med 50-60km/h, najdaljsi pa je preckal kanjon celih 600m dalec. Super je bilo, samo prekratko! Hitreje kot najin kitajski zip (Kristi, se spomnis kako sem se tresla? ;)). Salta je bila res v vseh pogledih fajn kombinacija hostla/ mesta/ ljudi in dogajanja.

Naslednje jutro smo ze zgodaj odsli proti San Agustin de Valle Fertil, ki ga nihce ne pozna. Nam je bilo jasno zakaj, ko smo prisli tja. Razen, da je izvrstno izhodisce za ogled naravnega parka Ischigualasto oz. Valle de la Luna tam nimas kaj poceti. Nekaj prasnih ulic, kot je obicajno nekaj neumorno lezecih psov (kot doma moj Bruno :)), 40 stopinj na poti in en net cafe, kjer net ne dela. Na sreco smo dobili izvrstno in poceni prenocisce s klimo in komarji. Prvo smo zaradi brnenja ponoci ugasnili in se do mehkega skuhali ( da sploh ne omenjam skorajsnjega incidenta, ko sem ponoci odprla vrata za zracenje in me je Klemen malo da ne napadel mislec, da vlamljam...), drugi, torej komarji pa so iz neznanega vzroka ozrli le mene. Kaj pa vem, mogoce so bile bolhe, ker sem polna ogromnih rdecih pik, komarjev pa nisem slisala. 
Valle de la Luna je naravni park, katerega nastanek sega v srednji in novejsi trias (se pomnite tovarisi geografijo, trias, juro in kredo?), cas, ko so se pojavili tudi prvi dinozavri. Teh nismo srecali, je pa pokrajina prav neverjetna, drugace mesecna kot tista v Cilu. Vse nas je razocaralo edino t.i. dvorisce krogel (balinkugel), ker je bilo mnogo skromnejse kot smo si obetali po fotografijah. Res, le kakih 50 krogel je tam lezalo, pricakovala sem pa najmanj manjsi stadion. Dolgonosi smo odracali v avto in proti Cordobi. Tukaj je Klemen dobil svoj McDonalds, Sanja lusno sobico, jaz pa dobim jutri dozo velemestnega vrveza. Hasta la vista baby!