Feliz Navidad!

Popoldansko delo je bilo opravljeno z odliko. Rezultate bomo prinesli domov. Tudi šoping je del potovanja in lahko celo zabaven. Zanesljivo bolj kakor v Ljubljani! Zadnji večer v San Pedru smo spet preživeli v naši najljubši restavraciji – pri Carmen. Manjkal je le hiperenergični natakar, ki nas je že pozdravljal po imenu.

Naslednje jutro je bil dan za ponoven obisk carinikov. Ob 7:30 smo se pridno postavilo v vrsto skupaj z vsemi tovornjakarji in čakali, da ob 8:00 uradniki blagovoljijo pričeti s žigosanjem papirjev. Edino to so namreč počeli poleg srkanja mate čaja. Uspeli smo končati v 50 minutah, juhej za čilenske carinike in kmalu smo prehiteli vse tovornjake pred nami! Pot čez Paso de Jama je bila spet popolnoma kičasta. V par kilometrih smo se dvignili na 4.600m – ja, Triglav je en pikec pokec! Ker je bilo tako hitro se mi je malo zavrtelo, vendar sem na to ob slikah pokrajine kar pozabila. Obli hribi in nekaj špičastih vulkanov, vakune in flamingi, preko vseh zemeljskih odtenkov pa napeto kontrastno modro nebo z nekaj puhastimi oblački. Tudi cesta je bila nad vsemi pričakovanji, čisto spodoben asfalt in neskončne ravnine (res odkrivam nove pomene besede neskončno – ko vidiš cesto do obzorja se svet zmanjša). Meja z Argentino je na prelazu, kjer se je tudi pokrajina v trenutku spremenila. Postala je bolj skalnata in manj obla, predvsem pa je dobila nove barve. 

Nas prvi ponovni postanek v Argentini so bile Salinas Grandes oz. ogromno slano polje. Boleca belina in modro nebo, nekje na robu obzorja pa zelena pokrajina. Hecno se je bilo po beli povrsini peljati z avtom, se prav posebaj carobno mora biti po dezju. Tedaj je pole prekrito z nekaj cm vode in ustvari se ogromno zrcalo. Ja...naslednjic... 

Smo pa sredi solin naleteli na koncert tradicionalne glasbe. Popolnona nerealna scena, glasba sredi bele puscave, orkester pa kot narisan.

 

  

Bolj ko smo se približevali cilju – Humahuaci, bolj pisana je postajala. Kdo bi si mislil, da so skale lahko tudi rumene, zelene, rdeče, vijolične, oranžne in to na enem samem hribu. Po avtu je bilo slišati samo wow, wow, ker smo za vsakim ovinko zazijali od presenečenja in se ustavljali za fotografiranje. Potem so se po bregovih naselili še orjaški kaktusi – stotine, ma kaj, tisoči njih! Sploh ni mogoče opisati (še posebaj, ker zadaj na TV-ju šiba Matrix...).

Pri Humahuaci so se naša mnenja malo razhajala. Strinjam se s Sanjo in Klemnom, da je mestece precej v razsulu (klasična prašna in obledela Argentina), vendar zame imajo s kamnom tlakovane uličice polne domačinov nek poseben čar.  So tista pristna in preprosta Argentina, ki je globalizacija še ni popolnoma povozila. Vseeno so originalni domačini-mestici (ne najdem prave besede) vedno v podrejenem položaju v primerjavi z bolj belimi kar me dela žalostno. Vendar se s tem problemom srečam itak na vsakem potovanju. Sem pa končno prišla do porcije kvinoje, ki je tipična žitarica Andov – bila je izvrstna!

Naslednje jutro je bil v planu napad na najbolj severno točko  naše poti – Iruyo. Vreme se je nekaj kisalo in višje kot smo se vzpenjali, več oblakov je bilo. Poleg tega nam je načrte prekrižalo še 50km makadama (namesto pričakovanih 20 – kar je pa ohoho razlike, ko ga pelješ dvakrat) in cca. 20km pred ciljen smo kapitulirali. Mudilo se nam je v Salto, pa še brez hostla smo bili in to na predvečer Božiča. No good. Prerešetali smo vse opisane hostle v Lonely planetu, vse iz knjižice Get South in bili so ali zaprti, čisto polni ali pa so imeli res zanemarjene in zatohle sobe (kar je vsakič znova soglasno ugotovila izbrana komisija: Sanja&Petra). Ker nismo več vedeli kam, smo začeli izbirati po priporočilu polnih hotelov in tako smo našli našo nadomestno mamo Lindo. V Salti, ki je muy linda stanujemo pri Lindi, imamo ogromno sobo in ogrooooomno kopalnico. Fantastično prijazna familija nas je v trenutku posvojila in povabila, da imamo tudi skupno božično večerjo, če ne najdemo odprte restavracije. Na srečo so nas nosovi odpeljali prav in Klemen je v enem večeru pojedel verjetno toliko kolikor prej v vseh dneh potovanja. Steaki so bili res perverzno dobri! Jaz pa sem končno prišla tudi do prav spodobnega hišnega vina (ki naslednje jutri ni pustilo posledic J). Domov smo se pretežno odkotalili, večer pa zaključili s familijo. Moja španščina je dobila krila, rdeče kapice so bile hit večera in druženje je bilo prav izvrstno.

Božič smo si rezervirali za ležerno pohajkovanje po Salti – res je simpatično mestece. Bilo je popolnoma prazno, le posamezni turisti in policaji smo blodili po ulicah (ki so bile še dan prej zasedene z množicami tisočih). Povratek v sobo je bil zame kar šokanten, ker nam jo je skrbna Linda preuredila čisto po svoje in rzporedila naše stvari po vseh omarah in predalih. Popoldan smo se podali še na križev pot na ''Rožnik'' oz. hribček San Bernardo na katerega vodi nekaj čez 1000 stopnic. Razgled zaradi oblačnega vremena in preteklih vtisov ni ravno navdušil, so bile pa moje noge hvaležne malo gibanja. Čisto preveč sedimo in premalo migamo...

Jutri pa zip line, komaj čakam!