čili

Ko se naveličaš Argentine, skočiš še malo do Čila. Čisto blizu, samo 1000km do Santiaga....

Ampak najprej je potrebno dokončati zgodbe v Barilocheju. Tam ne moreš biti turist, če ne prevoziš/prehodiš circuito chico. Mi smo leni in smo se odločili za prvo. Ta mali krog mimo jezera in čez narodni park ime 60km in je verjetno bolj prijeten brez orkanskega vetra in vulkanskega pepela. Pa je vseeno lep, sploh iz glavne panoramske točke, kjer je razgled na celo jezero in hribe okoli. Z neskončno vareiacijami na švicarske, avstrijske in slovenske alpske koče (bolj ali manj kičaste, izbereš iz kataloga 1:1). Definitivno pa bom morala spet priti, ker je možnosti za trekinge neskončno. Na postanku ob pivu smo malo poklepetali z lastnikom, katerega najboljši prijatelj je konzul Slovenije v Bariloche-ju. Razjasnila nam je tudi misterij nenormalno visokih cen; v Argentini so le te v zadnejm letu poskočile za 30%! Super. V duhu recesije smo večer zaključili na hamburgerju, ki je bil res izvrsten. Pivo zraven klasika, rdeči Quilmes. 
Skladno z že vpeljano navado zgodnjega vstajanja (tudi to so lahko počitnice) smo se naslednje jutro že navsezgodaj pobrali naprej. Proti Čilu! Spet magična pokrajina, še navdušenje postane dolgočasno. Na meji pa kolona tovornjakov - A? Precej začudenim so nam razložili, da se meja odpre čez eno uro. Procedura je potem traaajala. In na Čilenski strani so nam vso prtljago prevohali psi. So bili pa cariniki in karabinjeri zelo prijazni. Kar mene tiče je šok sledil. Kilometri in koilometri uničenih gozdov s posušenim drevjem. Kot bi se vozila čez pokrajino, ki jo je prizadela jedrska katastrofa. Grozljivo. Pot do Santiaga se je vlekla kot jara kača. 1050km pač ni šala. Cesta pa kakor vedno rava in pokrajina do vsaj 700km neskončno enolična. Potem so se začeli prav tako neskončni vinogradi in sadovnjaki in vožnja je postala mnogo bolj zanimiva. Hecni ultra katoliški plakati ob cesti (Jezus pravi...), obrati predelovalne in živilske industrije. 
In Santiago, ahhhhh :) Ker smo se pripeljali v nedeljo zvečer je bilo mesto izumrlo. Naš hostel pa kot iz pravljice - eden lepših kar sem kdaj spala v njih - ime pa Gradič. Seveda, moje dvome je sesul atrij s sedežnimi garniturami in visečimi mrežami. Najbolj pa vedenje, da nič od tega ne bom izkoristila, ker zjutraj spet krenemo dalje. Grrrr. Potem pa še kratek sprehod po mestu in zaljubila sem se. V vonj in čar Santiaga. Ravno prav kaotičen in boemski ter po drugi strani dovolj urejen in čist. Hibrid med evropskim in južnoameriškim mestom z najboljšimi lastnostmi enih in drugih. Kdo gre drugo leto z mano sem nazaj? 
 
Navdušenje se je z današnjo potjo le še stopnjevalo. Najprej ocean in potem puščava. Visoki surferski valovi na peščenih plažah, ki so prešle v sanjsko puščavsko pokrajino. Zadnjih 350 km smo se že peljali po Atacami in na prvi vtis me ni v ničemer razočarala. Danes spimo v edinem večjem mestu ob poti - Copiapi. Kar nekaj sredi puščave, čeprav ima cca.100.000 prebivalcev. 

Cene so tudi v Čilu kar visoke in danes smo že imeli prve prizne sestanke vezane na budget. Spimo v predragem hotelu, kar je moja krivda, je pa res, da tukaj bogu izza .... ni prav izbire. Ampak spet je vse dražje od pričakovanega. Na avtocesti te za vsak km opilijo s cestnino, bencin je dražji (čeprav vseeno cenejši kot doma), hrana kar gledaš (sendvič 5eur+), skratka stroški se kar množijo. Pa smo res skromni. Komaj kaj si privoščimo. Da ne bom samo jamrala, imamo tudi srečo! Že dvakrat so nas karabinjerji v Čilu ujeli na radar in se je končalo samo pri opozorilu. Smo se pa res delali bebce, da ne znamo nič špansko. Ko smo ravno pred tem - kakšno leto nazaj sem zabavala čez burmanske ceste. Tele pa niso prav dosti boljše! Avtomobili se mirno in brez smernika ustavljajo kjerkoli ob robu, pešci jih prečkajo, po njih vozijo kolesarji (ni pomembno v ktero smer), še policaj, ki nas je ustavil je z radarjem meril na sredi in se potem mirno sprehodil na rob, da nas je ustavil. Na, spoštuj potem omejitve, saj jih ne moreš jemati resno!