El Calafate

To je pa zdaj čisto nov svet! Temperatura je padla na prijetnih 12, je pa danes precej pihalao. Ampak....tukaj je fantastično lepo! Že ko smo pristajali smo leteli tik na jezerom, ki je največje v latinski Ameriki. Mestece je kot kakšen evropski smučarski center. Majhne hiše iz lesenih desk in brun, trgovinice s športno opremo in spominki, ogromni bori. Pa super vzdušje. Sanja in jaz nekoliko izstopava med vsemi temi bledoličneži, ona je s svojim rdečim noskom kot jelenček Rudolf, jaz pa imam po kmečko zardela lica kot kakšna dolenjska Micka. Ali pa, če je boljša primerjava, da sva kot svetilki v erotičnem salonu. Klemen pa grdo gleda.

Sicer smo bili danes čisto sesuti in dopoldan smo se prav vlekli po mestu. Ob dvanajstih smo šele iskali zajtrk (prej smo leteli) in v brezupu sredi Patagonije planili v oštarijo polno kitajcev, s kitajsko šefico in kitajsko hrano. Imeli so sicer tudi žar, ampak to še niso steaki, ki jih iščemo. Popoldan sva s Sanjo naredili krog po rezervatu lagune Nimez in videli rožnate flaminge, iiiiii! Bojda na enem sprehodu vidiš okoli 45 vrst ptic - res jih je bilo ogromno. Najlepši del je bil razgled z roba lagune proti jezeru. Pasovi zelenega grmičevja, turkizna jezerska voda in v ozadju gorska veriga. Na jezeru pa se je paslo nekaj rožnatih flamingov. :)

Kakšnih posebnih kulturnih šokov po pričakovanju ni, je pa dejstvo, da hitrost ni vrlina domačinov. Revščina je bila v BA mnogo bolj očitna, tukaj razmeroma dobro živijo od turizma. Jasno! Sedim na kavču v hostlu, ki je na vzpetini nad mestom. Ob 9h zvečer ravno zahaja sonce, in skozi ogromno okno gledam jezero in hribe. Kje je že raj na zemlji?