Wutai shan

Kristina pravi:
v nedeljo zvecer sva se odpravile z nocnim vlakom prti taiyuanu od tam pa 4 ure nocne more z busom v hribe v wutaishan. to je najvecje budisticno naselje z milijon budistucnimi templji, menihi... v dveh dneh sva le zadnji dve uri srecali se 5 tujcev, drugace pa so sami kitajski turisti. stvar se slisi vzburljiva, samo ko ugotovis da cist nihce ne govori niti besedice tujega jezika, pocasi ni vec pustolovsko ampak samo se utrudljivo. nisva se mogle zmenit za treking, za nobeno stvar. vendar pa sva naslednji dopoldne padle pod okrilje enega meniha, ki je znal mal, ampak res mal angl. v kitajscini nama je razlozil celo budisticno vero, skupaj smo do 2h pop obiskal nekaj templjev in imele sva poseben privilegij. zrihtal nama je, da sva celo lahko slikali v templju, kar si niti nisva prevec zelele. pol sva biz dobrodelnih vzgibov dale en euro in ne boste verjel, da so nama izkazali posebno cast in naju povabili na malico. to je bilo nekaj najbolj nagrvznega kar si lahko predstavljate in nisva smele zavnit. ko boste videli fotke vam bo vse jasno. sva pa imele zvecer izgovor, da vse posteno razkuziva.
po dveh dnah je blo treba it dalje, tako sva danes zjutraj zgodaj odharale na postajo. imele sva sreco, da je bil bus ob 8h nabasan, zato sva se ob 8h vsedli na bus za ob 9h, na poti je bila nesreca in smo do taiyuana rabili kar 6.5 ure. v naslednjih pol ure sva ujeli bus za puingyao in naprej sva trpele se nadaljnje 3 urce. zdaj sva kle, srecne, da je za nama.
po vecerjici si bova nabrz ubodle kaksno masazico, da pozabiva danasnje trpljnje.
lp