beijing

Pocutiva se sicer rahlo omoticne, vendar se po celodnevnem kruzanju po Pekingu navajava na drug svet. Ki sicer sploh ni tako zelo "drug" kakor sve mislili... Kulturni sok je zaenkrat bolj podobnost z zahodom kot razlicnost. Razen pismenk in nekaterih stvari, ki bi jih lahko proglasila za lokalne posebnosti sploh nimam obcutka da sem v Aziji, kaj sele v drzavi ki je komunisticna velesila.

Po vrsti: let je bil super - se meni, ki me je sicer avionov strah. Pofockali sva se v Dubaju (39st.!) in ponoci cisto nic videli od pricakovane panorame. Ocitno je letalisce nekje na obrobju.... Cisto sesuti sva se koncno izkrcali v Pekingu in se z lokalnim shuttle-om odcijazili v center. Iskanje hostla je bil cel zur, ker je res skrit v neki tradicionalni soseski. Na polnem busu sva najprej pol domacinov poskodovali z ruzaki, vsi nadaljnji pa so se nama smejali na cesti in jih tezkali (ampak prosim! - moj ima uradno le 13.6kg, kar je res izjemen dosezek). Hostel ja pa fajn. Sploh ker bova nocoj verjetno vec spali, vceraj sta se namrec poleg najine sobe predajala razvratu dva angleza.

Danes sva prehodili cca.15km in si pripravili priblizen urnik poti. Naleteli sva na famozne stojnice s pecenimi skorpijoni, morskimi zvezdami in podobnimi cudezi, bili na trgu nebeskega miru, dobro jedli, si ogledali uradno olimpijsko trgovinico in ugotovili, da kitajci nimajo pojma o anglescini ( tudi kriljenje z rokami ne pomaga). Sicer pa so grozno prijazni in se ko naju vidijo nadvse zabavajo - ves cas se hihitajo in nama razlagajo v kitajscini. Hm...

Zdaj grem spat, moram se navadit na casovno razliko 8 ur....